”Kaj si rekel, Jörg?”

Kako so evropski politiki zašli v slepo ulico in se ne morejo nič več dogovoriti

Angela Merkel je fizičarka in rada razmišlja v okviru pravil, naravnih zakonov in zakonitosti. Kdor krši te parametre, žanje nered in zmedo.
Grčijo, ki se je za las izognila plačilni nesposobnosti, kanclerka pogosto navaja kot dokaz za svojo modrost. Pred leti so se vlade iz držav evrskega območja odločile, da bodo omilile določila v paktu o stabilnosti in sistematično obvezno kaznovanje proračunskih prekrškov zamenjale s politično arbitrarnostjo. In kakšne so posledice? Zamajal se je celotni valutni sistem.
Na začetku tega leta se je nemška kanclerka odločila, da se to ne bi smelo in se ne sme ponoviti. Vztrajala je pri uvedbi strogega nadzora in samodejnega kaznovalnega mehanizma, tako da bi ostalo zelo malo manevrskega prostora za diskrecionarne odločitve.
Potem pa je kanclerka pri svoji politiki prestavila v vzvratno prestavo in popustila pod pritiskom francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Francozi so že od nekdaj imeli popolnoma drugačen pogled na skupno valuto kot Nemci. Francija se je navadno postavila na stran južnoevropskih držav, ki so jim nemške zahteve po strogih merilih stabilnosti običajno nadležne. Doslej so bili Nemci na čelu severnih držav, ki zagovarjajo trdno valuto in stroge kazni za vse, ki ne spoštujejo pravil.
A vse to je očitno preteklost, saj se je Merklova strinjala s Sarkozyjem, da bi tudi v prihodnje o kaznih za države, ki kršijo predpise Evropske unije glede proračunskega primanjkljaja, odločali finančni ministri članic EU - in ne Evropska komisija.
Ob takšnem političnem mešetarjenju človek začne verjeti vsem kritikom, ki dvomijo, da se je Evropa sposobna česa naučiti iz eksistencialne krize svoje valute.
Merklova je prav tako več tednov nasprotovala zamisli, da bi pomagali Grčiji, potem pa je Nemčija prevzela največji del bremena pomoči. Ko se je evrska kriza zaostrila in so se težave začele še v drugih državah, se je upirala svežnju pomoči za celotno evrsko območje. A Nemčija je spet morala prispevati največ.
Konec oktobra se je evropski svet zbral v Bruslju, da bi razpravljal o delu posebne skupine pod vodstvom predsednika sveta Hermana van Rompuya. Tri severne države, Švedska, Nizozemska in Finska, so bile neomajno na strani Nemčije, pa jih je njihova vodja pustila na cedilu. Švedski finančni minister Anders Borg je rekel, da ga je rahlo presenetilo, ker pri vprašanju fiskalne discipline niso imeli stoodstotne nemške podpore.
Obstajali sta dve možnosti. Prva je predvidevala, da bi Evropska komisija pod vodstvom predsednika Joseja Manuela Barrosa samodejno kaznovala državo, ki bi prekršila merila stabilnosti. Takšno odločitev bi lahko izničila le običajna večina v Svetu ministrov za gospodarstvo in finance Ecofinu, ki ga sestavljajo gospodarski in finančni ministri iz 27 držav članic. Druga možnost ni vključevala takšnega samodejnega mehanizma in v skladu z njo bi Ecofin moral izrecno odobriti kazen, s katero bi se morala strinjati velika večina.
Nemčijo je v Luksemburgu, kjer je bil pripravljalni sestanek za Bruselj, zastopal Jörg Asmussen, vidnejši predstavnik nemškega finančnega ministrstva, ki je nadomeščal obolelega finančnega ministra Wolfganga Schaeubla. Ko je bil Asmussen na vrsti, da spregovori, je rekel, da Nemčija že od nekdaj podpira stroge in hude kazni. »Zato bomo glasovali za drugo možnost.« V prostoru se je ob njegovih besedah zaslišalo pridušeno mrmranje, pravijo udeleženci tega sestanka.
Neprijetno tišino je prekinil luksemburški premier Jean-Claude Juncker, ki tudi vodi sestanke finančnih ministrov evrskega območja. »Jörg, glede na to, kako si začel, bi moral končati drugače,« je posmehljivo komentiral. Kasneje se je pošalil: »Pakt o stabilnosti ima zdaj morda res več zob, a še vedno ne vseh.«
Drugim ob spremenjenem nemškem stališču ni bilo do smeha. Predsednik Evropske centralne banke Jean-Claude Trichet je bil vidno besen. Odkrito se je postavil po robu Asmussenu in njegovemu francoskemu kolegu Ramonu Fernandezu, ki je predstavljal francosko finančno ministrico Christine Lagarde, ker se je morala nujno vrniti v Pariz.
»Ne zavedaš se resnosti položaja,« je besnel šef Evropske centralne banke. Nemčija in Francija sta ogrozili nadaljnji obstoj denarne unije, je povedal. Predpise bi bilo še vedno treba bistveno zaostriti, da bi bil evro v zanesljivih tirnicah, je zahteval Trichet.
Uradna predstavnika sta se zagovarjala, da sta zgolj predstavila stališča svojih političnih voditeljev. Ob tem je Trichet skoraj »skočil iz kože«. V nasprotju s svojo navado je presedlal iz angleščine v francoščino in rojaka Fernandeza zasul z žaljivkami.
Komisar EU za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn je bil po srečanju prav tako jezen.
Obstaja temeljna razlika med tem, ali o kaznih odloča komisija ali pa so za to pristojne države članice - v tem primeru morebitne prihodnje grešnice odločajo o usodi kršiteljic.

© 2010 Der Spiegel, New York Times Syndication