Mladina 28/2000
17. julij 2000
intervju
Predlog za odpoklic dr. Rodeta
Dr. Veljko Rus, član državnega sveta in sociolog, že desetletja slovi po neortodoksnih pogledih. Status misleca, ki ni ujet v prevladujoče okvire, je uradno pridobil že pred četrt stoletja, ko so ga zaradi meščanskih nazorov vrgli s fakultete. Vendar tudi po izbruhu demokracije občinstva ni dolgočasil s hvalospevi. Nenavadno bo, če pobuda, ki jo je pred dnevi naslovil na državni svet, ne bo povzročila viharne polemike.
Policijski Catch the Cash
Slovenski veteranski boom
Cenzurirani škof
Brez revolucije
Muzikanti z Llanosa
Italijanščina v 36 urah
Skalne kurbe
Pozitivne vibracije
Pretep namesto združevanja
Boljši, kot si priznamo
Bodo ovadili varuhinjo potrošnikov
Francoska košarica
Praznik v Ortu
Invazija gejev
8 dni na teden
Oh, ta majhni prislov
Lenič odstavljen
Avstrijski prevzem
"Berufs verbot" odpravljen
Štart z negotovih izhodišč
Izganjalci hudiča
Po novem v Evropo
17. 7. 2000 | Mladina 28 | Družba#MLADINA_PLACLJIVO#
Predlog za odpoklic dr. Rodeta
Pobuda se nanaša na večletno dejavnost dr. Rodeta. Ima en sam cilj. Gre za "early warning", se pravi za zgodnje opozarjanje. No, v tem primeru niti ne gre za tako zelo zgodnje opozarjanje. Opozoriti sem namreč želel, da prihaja do sistematične politizacije katoliške cerkve kot organizacije, ki izvaja verske storitve. Formuliral sem protest, ki pravi: "Državni svet protestira proti sistematični politizaciji rimskokatoliške cerkve na Slovenskem, ki se kaže v napadu na posamezne skupine državljanov in na posamezne institucije slovenske države." To je moto. Ob tem sem nakazal tudi na možne posledice, kaj bi se lahko zgodilo, če politizacija slovenske rimskokatoliške cerkve (RKC) ne bo zaustavljena in če se ravnanja RKC ne bodo spremenila.
17. 7. 2000 | Mladina 28 | Družba#MLADINA_PLACLJIVO#
Komponira, pa ni skladatelj iz enciklopedije. Pozna jazz in ga celo igra, pa ni jazzist. Improvizira, toda improvizira kompozicije. Predava na univerzi, a je zelo rad predvsem študent. Ne spada v nobeno skupnost, pa ni marginalec. Objame vse godbe, toda to sliši komaj kdo. Obtožujejo ga hladu, intelektualizma, ker so gluhi za čustvene razsežnosti. Igra, misli in živi svetovne godbe, pa mu jih je speljala World Music, Inc. Kot mladenič je v čikaški AACM spoznal, da ni utrgan. Ni si upal prositi za nastop Ornetta Colemana, ko se je zatekel k njemu po začasnem eksilu v Parizu, leta 1971. Preživljal se je s šahom. Med prvimi je javno igral solo saksofone vseh registrov. Nagrado 300.000 dolarjev za genija je porabil za pisanje oper in stare dolgove. Dve leti je imel izklopljen telefon in tačas ni vedel, kako preživeti ženo in tri otroke. Napisal je skladbo za 100 tub in si še vedno želi postaviti orkestre, da bi hkrati zaigrali z vseh planetov. Anthony Braxton je star 55 let.
Kolumne
Jani Sever: Na demonstracije
"In Stanovnik ima prav, državljanska vojna še traja, na nekaterih izbranih družbenih področjih, na področju kapitala, medijev, interpretacije zgodovinskih dejstev in šolstva."
Bernard Nežmah: Okrasne broške in pokloni
Volilni referendum, sporočilo ameriškega vrhovnega sodnika in počastitev spomina na spravni ceremonijal.
Piše Rastko Močnik: Ta vlada je priložnost
Vlada ne grozi občilom zato, ker bi bila preveč neodvisna: lahko jim grozi prav zato, ker so odvisna
Piše Uršula Cetinski: Poslednja sodba
O vplivu slovenskih medijev na produkcijo sodobne umetnosti in položaj kulture
Piše Jurij Gustinčič: Večna vloga tujca
Demokracija je dovolj dobrodušna, da podgan preprosto ne prežene v kleti, od koder se ne bi mogle vrniti
Ocenjujemo
Fotogalerija

