Mladina 10/2010

Matevž Krivic, borec za človekove pravice

Matevža Krivica je v mladosti zmotila krilatica, “da ni mogoče nič storiti”. Njegova disidentska pot se je začela z bojem proti odpravi gimnazij, nato je delo nadaljeval v različnih forumih za varstvo človekovih pravic. Iz javnega življenja je poniknil po službeni dolžnosti, ko je postal ustavni sodnik, nato se je z vso težo vrnil na prizorišče kot borec za pravice izbrisanih, sedaj pa je zagovornik pravic azilantov. Doslej si je prislužil že veliko etiket: da je legalist, so trdili eni, celo “Don Kihot” poštenja, kot naj bi ga bil že v osemdesetih letih označil Jaša Zlobec. Ta teden je Krivic praznoval enega od svojih uspehov, ko je država po dolgih letih končno uresničila odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih.

Roman Kuhar: »Pravi moški niti nočem biti«

> Že konec 90. let se je kazal trend normalizacije homoseksualnosti, vendar če pomislim na zadnji Cukjatijev nastop v državnem zboru, bo moja teza zelo hitro padla. Medikalizacija in vprašanje, ali je homoseksualnost bolezen, sta značilna za 70. leta. Že v zgodnjih 80. letih tega v medijih ni bilo več. No, imamo pa leto 2010 in razlage, kako homoseksualnost na stara leta izzveni.

Drago Kos: »Tožilstvo nekaterih zadev sploh ne procesira, ampak samo arhivira.«

Nekdanji kriminalist in aktualni predsednik protikorupcijske komisije je pred dnevi kot največji problem v Sloveniji ta hip izpostavil razmere na tožilstvu. Zdaj pojasnjuje, v čem ali v kom je največji problem in zakaj.