Številka 9/2011

Lazar Stojanović: "Ljudje večinoma hočejo zvedeti, kaj se je zgodilo, ne pa se spraviti"

Lazar Stojanović (66), srbski režiser, publicist in urednik, je v bivši Jugoslaviji postal znan po dokumentarno-igranem filmu Plastični Jezus. Zaradi »protirežimske« narave filma je bil obsojen leta 1971 na tri leta zapora, film pa je ostal do leta 1990 v bunkerju. Med tistimi deli, ki so najbolj razburila javnost, pa je tudi leta 1993 posneti film Srbska epika. Gre za dokumentarno-psihološki portret voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića. Haaški tribunal za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji ga je uvrstil med dokazno gradivo v procesu proti Karadžiću. Pretresljiva pa je njegova filmska pripoved z naslovom Škorpijoni-spomeničarji, v kateri brez reza uporabi dvanajstminutni posnetek masakra srbske specialne policijske enote nad Bošnjaki v Bosni. Stojanović v zadnjem času kot regionalni direktor koordinira medijsko kampanjo Rekom z namenom ustanoviti Regionalno komisijo za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih kršitvah človekovih pravic, ki so se zgodili v devetdesetih letih na območju nekdanje Jugoslavije.
Lazar Stojanović od leta 1990 živi v New Yorku v Združenih državah Amerike. Več let je bil tudi prevajalec v Združenih narodih. Na Balkanu pa snema filme in zdaj poskuša z Rekomom čim bolj osvetliti krvavo dogajanje zadnjih balkanskih vojn.

Dušan Merc: "Slovenski šolski sistem je rigiden in v sebi nima avtorefleksije"

Dušan Merc je dolgoletni ravnatelj Osnovne šole Prule, ki ga javnost pozna po odločnih in največkrat tudi kritičnih izjavah na račun slovenske šolske politike, reform, vsakokratnega šolskega ministra, šolskega sindikata, pa tudi ravnateljev, učiteljev in staršev. Merc je tudi pisatelj in publicist. V zadnjem desetletju je izdal že enajst romanov in tri zbirke kratkih zgodb, v teh dneh pa je pri Študentski založbi izšel njegov novi roman, Pedagoški triptih, v katerem je v središče postavil fiktivni lik ravnatelja, ki sklene obračunati z akterji slovenskega šolskega sistema.

Harij Furlan: ”Preiskujemo več bivših in sedanjih funkcionarjev”

Harij Furlan, direktor Nacionalnega preiskovalnega urada, ocenjuje prvo leto delovanja urada kot uspeh

Mulatu Astatke: »Nisem želel izgubiti značaja, srca Etiopije«

Etiopskega skladatelja in vibrafonista, ki rad poprime tudi za druge inštrumente, Mulatuja Astatkeja (letnik 1943), v zgodovinah drugih godb navajajo kot očeta eklektičnega žanra ethio jazz. Raziskoval je na različnih poljih, najočitneje je združeval etiopsko tradicionalno godbo z zahodnjaškimi obrazci jazza, ki se ga je navzel, ko se je v 60. letih potikal po Londonu, New Yorku in Bostonu. Bil je prvi v svoji generaciji etiopskih glasbenikov, ki je veliko potoval in snemal v tujini - starši so ga poslali v Wales študirat aeronavtično inženirstvo, končal pa je na študiju glasbe v Londonu. Kmalu zatem je postal prvi afriški študent na Harvardu, živel in snemal je v New Yorku.
Njegovo domiselno in pionirsko spajanje dveh povsem različnih glasbenih tradicij je spodbudilo nastanek ethio jazza. Preprosto povedano je glavni hec v tem, kako združiti dva popolnoma različna sistema tonskih lestvic. Etiopska tradicionalna godba temelji na pettonski lestvici (pentatonika) in tudi inštrumenti so temu primerno »omejeni«, na njih ni mogoče igrati vseh dvanajstih tonov, na sistemu katerih temeljita jazz in vsa druga »zahodnjaška« tradicija. Astatke je bistro in vešče našel način povezovanja, ki pa je zbudil pozornost svetovnega poslušalstva šele veliko, zelo veliko pozneje, ključna pa sta bila dva trenutka. Najprej je konec 90. let pri francoski založbi Buda začela izhajati serija kompilacij Ethiopiques, ki so odprle zares natančen vpogled v etiopsko popularno godbo, in četrti del je posvečen prav Astatkejevemu ustvarjanju na prelomu 60. let v 70. leta. Še pomembnejši trenutek pa je bil leta 2005, ko je na platna prišel film Strti cvetovi Jima Jarmuscha. Le trije Mulatujevi posnetki na soundtracku so bili dovolj, da se je začela prava »astatkemanija«, in to dobrih štirideset let po nastanku tega materiala. Mojstrova ustvarjalnost pa je dobila nov zalet.
Še posebej plodni sta bili zadnji dve leti, saj je ponovno začel koncertirati po vsem svetu, izdali pa so tudi tri njegove plošče. Zadnjo, Mulatu Steps Ahead, bo 11. marca predstavil v Ljubljani v okviru Druge godbe. Pokazalo se je, da je lahko telefonski klic v Adis Abebo zares posebna oblika intervjuja, saj sva bila zaradi katastrofalne povezave prisiljena kričati, ponavljati, počasi govoriti, pa še zveza je bila večkrat prekinjena. Vseeno je »oče ethio jazza« ostal potrpežljiv in med šumenjem in škrtanjem v telefonski slušalki skušal odgovoriti na kup vprašanj, četudi jih ni zmerom slišal. No, le o politiki se ni hotel pogovarjati.