Številka 24/2011

Srđa Popović: "Vsak skuša uveljaviti le svojo resnico"

Srđa Popović je odvetnik iz Beograda. Burno kariero je začel tvegano in tako tudi nadaljeval: branil je disidente v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih in ga je zelo pogosto doletela enaka usoda kot njegove kliente. Zapirali so ga, ga onemogočali, izločali, oblasti so ga skušale ustaviti s procesi zoper njega. Sam razen razvpitosti, morda slave, od tega ni nikoli imel kaj dosti, poleg tega, da je še poglobil svojo strast do obrambe človekovih pravic: bil je ključen človek pri pobudi za odpravo smrtne kazni, ki je bila v Sloveniji dana leta 1983, tudi zato, ker v Srbiji ni bila mogoča. Mladina jo je objavila kot prvo peticijo, za katero so se podpisi zbirali javno, prek medija. Zgodnja leta jugoslovanskega disidentstva so ključno povezana z imenom Srđe Popovića, prav tako vsa gibanja, ki se nanašajo na človekove pravice. Pojavljal se je v procesih zaradi »verbalnega delikta« (čl. 133) po vsej Jugoslaviji, prvi se je zavzemal za pravice Albancev, dal pobudo za peticijo v prid albanskim demonstrantom na Kosovu leta 1981, ki jo je podpisalo kakih 200 ljudi, v glavnem iz Beograda. V devetdesetih letih pa se je izrazito postavil na stran tistih, ki so nasprotovali vojni in nacionalizmom, neumnosti, bi lahko rekli. Deset let je živel v ZDA, potem se je vrnil v Srbijo in sedaj vodi zgodovinski proces v imenu družine Đinđić, ki bo, kot je videti, razkril popolnoma drugačno, veliko širše in veliko nevarnejše ozadje umora Zorana Đinđića, kot smo si predstavljali doslej. V Ljubljano je prišel z dokumentarnim filmom, za katerega pravi, da je »talking heads«, pač zaradi pomanjkanja denarja. V filmu govorijo o atentatu prijatelji, tisti, ki so podvomili o konstruktu okrog tega »umora«, ugledni analitiki, peščica tistih, ki so ostali zunaj srbske nacionalistične večine. Film je nastal v produkciji Peščanika, medijske hiše, ki danes v Srbiji edina zmore zastaviti takšne projekte.

Igor Lukšič: "Sem apologet stabilnosti"

Igor Lukšič je minister za šolstvo. Nekoč je bil podpredsednik Socialnih demokratov, danes v stranki nima vidnejše funkcije. Na zadnjem kongresu s svojimi idejami o prevetritvi ni uspel. Kljub temu še vedno podpira Boruta Pahorja, ker po njegovem mnenju prinaša stabilnost, njegove napake, ki jih tudi zadržano priznava, pa naj ne bi bile tako usodne.