Mladina 44/2012

Barbara Vodopivec. "O Palestini veliko slišimo, vemo pa pravzaprav zelo malo."

Maja je v okviru evropske prestolnice kulture v Mariboru potekala kulturna ambasada Izraela, ki je na različne načine predstavila državo. Med bolj odmevnimi dogodki je bila razstava »Spremembe«, ki naj bi predstavila zgodovino Izraela v zadnjih 100 letih. Poleg tega da Izrael uradno obstaja šele 64 let, se je predstavitev gibala okoli ideje nerazvite in nenaseljene puščave, ki so jo modernizirali in civilizirali Izraelci. Takšna na videz objektivna podoba modernizacije skriva sionistično politiko, ki daje legitimnost izraelski okupaciji in apartheidu v Palestini. Za interpretacijo zgodovinskih dejstev v Izraelu in Palestini se skrivajo zelo močne politične ideologije. Izrael je veliko bolj uspešen pri širjenju svoje zgodbe, zato smo se različni aktivisti in nevladne organizacije odločili, da predstavimo še palestinsko zgodbo, ki je večinoma dosti bolj skrita.

Miran Zupanič: »Je cilj oblasti res kaj več kot oblast sama po sebi? «

Dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo že nekaj let prepričuje politiko, da kultura ni samo strošek in da je stavba, v kateri se učijo mladi umetniki, neprimerna. Vaje namreč potekajo povsod, tudi v kurilnici, nekateri kabineti pa so tako majhni, da vanje težko stopi povprečno visok učitelj. In ravno akademija je dober primer tega, kako vsa politika razume kulturo. Kako ji ne pomaga, pač pa jo ovira, zapira, namenoma potiska v družbeno apatijo. Zupanič pravi, da je tega dovolj; če se bomo politiki uklonili, bo v Sloveniji čez nekaj let bistveno drugače. Slabše bo.

Jodi Dean, komunistka: »Dovolj je stokanja na levici.«

Jodi Dean, ena najglasnejših in najdejavnejših aktivistk in teoretičark gibanja Zavzemimo Wall Street, je profesorica sodobne politične teorije, ki poučuje na Hobart and William Smith Colleges v ameriški zvezni državi New York. Akademski kolega jo je na nedavnem predavanju v Kanadi, kjer je predstavila svojo novo knjigo Komunistično obzorje, označil za Emmo Goldman današnje generacije. Jodi ni tipična univerzitetna profesorica, ki bi bila zaprta v svoji pisarni in bi se previdno umikala pred javno sfero politike, ampak se vselej dejavno in neposredno povezuje s protestnimi gibanji in skupinami, ki se borijo proti družbenim krivicam v sedanji politični in gospodarski ureditvi.