Mladina 30/2013

Andrej Žavbi: "Sem pesimističen glede izboljšanja razmer."

Visoke cene imajo tisti, ki delajo povsem na svojo pest. Vedo, kje v Ljubljani so tiste točke, na katerih tujci iščejo taksije, in tam čakajo. Ti taksisti so povsem izključeni iz razprave o ureditvi razmer, saj nimajo niti interesa, da se kaj spremeni. To jim namreč omogoča zaračunavanje tudi štirih evrov za prevožen kilometer, kar je petkrat višja cena, kot je običajna, ki se giblje okoli 80 centov.

Prof. dr. Božidar Jezernik: »Lahko pa si v kavarni naročil ruski čaj in so te kot stalinista poslali v taborišče«

Dokler je živel Josip Broz - Tito, je bil Goli otok tabu. Ko je eden najvidnejših poljskih intelektualcev Adam Michnik prebral knjigo prof. Božidarja Jezernika Goli otok – Titov gulag, je bil šokiran. Tito je pred letom 1989 veljal za čisti zgled antistalinista, ki se je junaško uprl Stalinu. Nič pa niso vedeli o njegovem režimu, okrutnih mučenjih in teptanju človeškega dostojanstva, ki so jih izvajali na Golem otoku v imenu spopada s Stalinom. V Jugoslaviji je od konca štiridesetih čez noč poniknilo okoli 20 tisoč državljanov, ki so končali v taborišču na severnem jadranskem otoku. V trpinčenju, poniževanju, šikaniranju in pomanjkanju so preživeli tudi po nekaj let, ko so jih izpustili, pa so morali podpisati, da o tem ne bodo nikoli spregovorili. Vse do Titove smrti je bila tema komunističnega taborišča prepovedana. V osemdesetih letih so izšli najprej romani Branka Hofmana Noč do jutra, Igorja Torkarja Umiranje na obroke in Antonija Isakovića Hip 2. Leta 1987 je David Tasić začel v Mladini prvi objavljati pričevanja preživelih Golootočanov, v devetdesetih pa so začele izhajati knjige spominov (Radovan Hrast, Čas ki ga ni, idr.) in znanstvene študije. Toda potem se je dogodila nova amnezija – v najnovejših zgodovinskih delih pod temo Goli otok najdemo pojem Informbiro, ki pozornost preusmeri na Titov junaški upor Stalinu, učenci v šolah pa o tem komunističnem gulagu ne izvedo praktično nič. Prof. Božidar Jezernik, avtor pronicljivih etnoloških del o vsakodnevnem življenju v koncentracijskih taboriščih in o mitologijah Balkana, je v svoji zadnji knjigi podrobno razčlenil, kakšno usodno vlogo je imel Goli otok tako v svojem času kot v nadaljnjih desetletjih, ko je še naprej oblikoval in še vedno oblikuje mentaliteto družbe.

Franco Berardi Bifo: »Internet si je prisvojil kapital.«

Franco Berardi Bifo je družbeni teoretik in aktivist t. i. avtonomistične tradicije. Italijanskega levega političnega in družbenega gibanja torej, ki si je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prizadevalo za uvedbo socializma. Že v šestdesetih letih je postal član Italijanske komunistične mladine, a so ga izključili, v sedemdesetih letih pa se je priključil političnemu gibanju Autonomia. V tistih letih je soustanovil Radio Alice, prvo piratsko radijsko postajo v Italiji. V začetku osemdesetih let je odšel v Združene države Amerike in se vključil v tamkajšnje pankovsko gibanje, po vrnitvi v Italijo pa začel preučevati možnosti demokratičnega ustroja interneta, s čimer se je ukvarjal tudi v devetdesetih letih. »Imel sem razgibano življenje. To je sreča v nesreči, saj so moja pričakovanja glede razvoja, ki so se oblikovala v mladostnih letih, postala zelo visoka,« pravi danes 63-letni Berardi Bifo, ki poučuje družbeno zgodovino komunikacij na Akademiji lepih umetnosti v Milanu. Napisal je več kot dvajset knjig. V središču njegovega preučevanja so vloga medijev in tehnologije v postindustrijskem kapitalizmu.