Mladina 32/2013

Boris Koprivnikar: "Skoraj nemogoče je, da bi kdo iz pokojnine za oskrbo sam plačal 900 ali 1000 evrov na mesec."

Finančno stanje se v domovih vztrajno slabša. V zadnjih letih smo tako na ministrstvo kot na vlado naslovili ogromno pozivov in zahtevali spremembo zakonodaje, opozarjali na presežke zmogljivosti v domovih za ostarele, ker si ti oskrbe enostavno ne morejo več privoščiti. Zgodilo se ni nič. Že od leta 2004 pričakujemo zakon o dolgotrajni oskrbi, nujno potrebne so spremembe financiranja.

Marko Kržan: Demokratični socializem je kot trdno jeklo

Danes si marsikateri kritik, ki je nasprotoval slovenskemu vstopu v tranzicijo, mane roke, češ da je kriza pritrdila kritikom. Vendar to ne drži! Slovenija ni bila uspešna kljub zavračanju liberalnih receptov, ampak ravno zaradi tega! Okrog leta 2004 so »elite« začutile, da tako ne gre več naprej. To ne pomeni, da je bil takratni družbenoekonomski model izčrpan, ampak da si v njem »elita« ni mogla zagotoviti toliko moči in bogastva kot drugod. No, v zadnjem desetletju je našemu političnemu razredu uspelo bistveno zmanjšati zaostanek za vzhodnoevropskimi. Za univerzalnejše primere je treba v Južno Ameriko, primerjati je treba nazadovanje teh držav pod neoliberalno taktirko v osemdesetih in devetdesetih letih z napredkom v novem tisočletju. V konvencionalnem ekonomskem smislu in z vidika politične samostojnosti ter družbenega standarda je razlika očitna. Tudi v Evropi so bile uspešne tiste države, ki so se oddaljile od neoliberalnega modela. Kaj manjka Švedski? Primerjava med Francijo in Nemčijo pokaže, da sta med letoma 1991 in 1997 rasli z enakim tempom. Francija je v tem obdobju dosegla 67,4 odstotka povprečnega nemškega BDP-ja, po nemških neoliberalnih reformah pa je Nemčijo celo prehitevala, tako da je med letoma 2003 in 2010 dosegla skoraj 73 odstotkov nemškega BDP-ja. Morda bo kdo rekel, da gre Franciji v krizi slabše. Morebiti, a to je prej posledica liberalnih ukrepov v tej državi in Evropske unije kot pa slabosti francoskega modela.

Dr. Nina Vodopivec: »Svoboda je navidezna, dejansko gre za ideal regulacije. Vse skupaj spremljajo strah, nezadovoljstvo, občutek nemoči, naše življenje obvladuje politika hitrosti.«

Socialna antropologinja dr. Nina Vodopivec razmišlja hitro in o več temah hkrati, zato si je na steno začasne pisarne na Inštitutu za novejšo zgodovino prilepila bel list s črno piko. Slišala je, da je gledanje vanjo dobro za koncentracijo, ali je to res, pa še ne ve. Ampak k njej smo prišli zaradi tistega, kar ve. Nina Vodopivec je morda največja slovenska poznavalka vpliva neoliberalizma na načine, kako ljudje dojemajo sami sebe in družbo. Spoznala ga je predvsem s preučevanjem delavk in delavcev v tekstilnih tovarnah, ki so izgubili službo, potem pa jim je bilo naloženo, naj se spremenijo in znajdejo. Danes se to zahteva od vseh.

Dr. Ivan Šprajc: »Arheologi nismo taki kot Indiana Jones. Indiana Jones je tak kot mi.«

Malo je civilizacij, okoli katerih bi se spletlo toliko mitov, kot se jih je spletlo okoli Majev. Še manj pa je Slovencev, ki bi o Majih vedeli tako veliko kot dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Njegova mezoameriška zgodba, ki se je začela s študentsko izmenjavo ter se nadaljevala z magisterijem in nato še doktoratom na Mehiški nacionalni univerzi, se danes nadaljuje v obliki pregledovanja velikega območja v notranjosti mehiškega polotoka Jukatan, kjer s svojo ekipo že več sezon zapored išče zapuščena majevska mesta. Letos je odkril največje doslej.