Mladina 37/2013

Mag. Miroslav Gregorič: "Treba se je varno znebiti orožja, kar je zahtevna naloga. A alternative ni."

Žrtev je bilo na obeh straneh več kot sto tisoč. Popolnoma so uničene celotne mestne četrti, razseljenih naj bi bilo štiri milijone ljudi. Zakaj so se šele zdaj spomnili, da je uporaba kemičnega orožja nedopustna, ne vem. Je pa to polom mednarodne diplomacije, ki v pogajanja ni vključila glavnih akterjev na Bližnjem vzhodu.

Dr. Metoda Dodič Fikfak: »Delavci ne morejo biti zadovoljni na ukaz.«

Delodajalci imajo prav, slovenski delavci res naredijo manj, kot bi lahko, se strinja predstojnica inštituta za medicino dela na ljubljanskem kliničnem centru dr. Metoda Dodič Fikfak. Ampak za to so največkrat krivi delodajalci, dodaja.

Igor Šoltes: »Verjamemo. Verjamemo v boljšo politiko, verjamemo v drugačno možnost upravljanja države.«

Ko se je Igor Šoltes umaknil s položaja predsednika računskega sodišča, ni naravnost odgovoril na vprašanje, kam se bo odpravil. »Mogoče se vidimo še v kakšni drugi obliki,« je tedaj navrgel novinarjem. Njegovo ime se je potem pojavljalo ob špekulacijah, katero novo politično alternativo naj bi izbral, dokler se ni odločil, da bo poskušal na svoj način. S somišljeniki je ustanovil društvo Verjamem, kjer nastaja nov načrt, Šoltes temu raje reče logična matrica razvoja Slovenije. Bistven problem države naj bi bil namreč v tem, da ni znala določiti skupnih ciljev, kaj so njene prioritete, v kaj bo vlagala, zakaj ravno tja. Ko bo ta dolgoročni cilj konsenzualno postavljen, pa se da nanj vezati vse ostale področne politike. Morda ima Šoltes prav, a bistveno je, da ima danes Slovenija zvezane roke. Dostop do denarja se oži, zadolževanje skorajda ni več mogoče, novih prihodkov ni. Šoltes, ali pa kakšna druga politična alternativa, bo moral najprej izumiti način, kako lahko ob omejenih finančnih sredstvih izboljša delovanje države.

Damir Avdić: »Povsod najdeš dobre ljudi in budale«

Damir Avdić (1964), alias Bosanski psiho in Diplomatz, je v rodni Tuzli deloval v bendu Rupa u zidu, z njim izdal pet albumov, v zadnjih desetih letih pa tudi štiri samostojne albume (Od trnja i žaoka, Mrtvi su mrtvi, Život je raj, Mein Kapital), tri romane (Enter džehenem, Tiket za revoluciju, Na krvi ćuprija) in pesniško zbirko Kuda sestro. Leta 2007 je napisal glasbo za predstavo Branka Šimića Einkindunserezeit in jo sam izvajal. Po romanu Na krvi ćuprija je napisal monodramo Most na krvi (Glej), leta 2011 glasbo za dokumentarni film Totalni gambit, leta 2012 za igrani film Arheo v režiji Jana Cvitkoviča. Istega leta je s svojo glasbo sodeloval v predstavi Svinje (Glej) v režiji Renate Vidič.