Mladina 48/2013

Aljoša Slameršak: »Študente najbolj zanima prihodnost.«

Triindvajsetletni študent podnebnih študij na univerzi v Wageningenu na Nizozemskem Aljoša Slameršak je nekdanji predsednik študentskega društva Iskra, a tudi on mora, preden da intervju, preveriti, ali se preostali člani s tem strinjajo. V društvu, ki želi s prakso neposredne demokracije spremeniti najprej študentsko gibanje, nato pa vso družbo, je to razumljivo.

Gregor Golobič: »Poslance s hrbtenico hočemo – dokler se ne zgodijo; po novih obrazih hlepimo – dokler jih ne vidimo; nove stranke podpiramo – dokler se ne ustanovijo ...«

Po letu dni, odkar se je Slovenija dvignila na protestih, je prišel trenutek ustanavljanja prvih »protestniških« strank. Gregor Golobič je s stranko Zares podobno fazo preživel v zadnjih letih; danes je sam nedvomno vpliven kritik, a je tudi politično nemočen, stranke Zares ni opaziti med javnomnenjskimi anketami. Verjetno drži, da se je stranka Zares sama v Sloveniji pokopala s svojimi visokimi merili. A to ne pomeni, da je njena usoda nepomembna. Po njej ostaja namreč vprašanje: Je od politike mogoče zahtevati še kaj več?

Frank Westerman: »Ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine«

Frank Westerman (1964), nizozemski novinar in pisatelj, je študiral agronomijo v Wageningenu in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Prve reportaže je napisal iz Peruja, ko je za diplomsko delo raziskoval namakalne sisteme Indijancev v Andih.
Leta 1992 je postal beograjski dopisnik nizozemskega časnika de Volkskrant. Kot dopisnik je spremljal vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije, leta 1997 pa je napisal knjigo Srebrenica: najbolj črn scenarij. Gre za dokumentarno pripoved iz prve roke, saj je bil eden izmed redkih novinarjev, ki so bili v času genocida v Srebrenici.
Med letoma 1997 in 2002 je bil dopisnik NRC Handelsblada iz Moskve. V tem času je po dolgem in počez prepotoval nekdanjo Sovjetsko zvezo. Ta potovanja so bila navdih za njegovo morda najbolj znano, za marsikoga tudi kontroverzno knjigo Inženirji duš, v kateri opisuje tragične usode umetnikov, ki so v času stalinističnega režima ostali v Sovjetski zvezi.
Prejšnji teden pa je na ljubljanskem knjižnem sejmu predstavil svojo najnovejšo knjigo Žival, nadžival, v kateri piše tudi o Slovencih. V njej obravnava dogajanje, povezano z lipicanci, v 20. stoletju. Sprašuje se, zakaj so ti beli konji postali statusni simbol vladarjev, kakšno vlogo so odigrali v času nacizma in fašizma, predvsem pa se ob tem, kaj se je dogajalo z njimi, sprašuje o naravi človeka samega. »Resda pišem o konjih, toda v resnici pišem o ljudeh,« pravi.