Mladina 17/2014

Alenka Bratušek

V času intervjuja je bila politična usoda Alenke Bratušek in njene vlade negotova. Bo na kongresu zmagala proti Zoranu Jankoviću ali se bo morala umakniti? Med pogovorom je bila na trnih, a kljub temu skoncentrirana in pozorna. Poskušala je dati vtis samozavestne voditeljice, ki ji je v enem letu uspelo rešiti državo pred stečajnimi upravitelji. Proti koncu pogovora je pisarno stresel potres. Strop je zaškripal, leseni elementi v šestem nadstropju vladne palače so zaječali, tla so za hip vzvalovila. Njeni sodelavci so pohiteli po stopnicah, proti pritličju. Bratuškova ne. Sprehodila se je po pisarni. Se pošalila, ali bi bila kaj bolj varna, če bi nanjo legel varnostnik, in nadaljevala pogovor. Nato je odšla v parlament odgovarjat na poslanska vprašanja.

Joseph A. Mussomeli

Ameriški veleposlanik v odhajanju Joseph A. Mussomeli je v Sloveniji odprl novo poglavje diplomatske prakse. Naredil je vse tisto, kar naj bi v diplomatskih priročnikih veljalo za strogo prepovedano. Za začetek je Slovenijo, državo gostiteljico, označil za državo pubertetnico. Potem je poskušal sestaviti vlado narodne enotnosti. Nato je združenje borcev označil za »ozko skupino ljudi«, slovensko osamosvojitveno vojno za prelahko, Boruta Pahorja za ne preveč pametnega politika in Jankovića za slabega poliglota. Nad njegovo kavbojsko diplomacijo se sicer lahko zgražamo, a je hkrati po svoje tudi simpatična. Ta teden je recimo Mussomeli z vsemi diplomatskimi častmi obiskal prvo evropsko romsko restavracijo v EU, kamor doslej ni zašel še noben slovenski politik. Nato pa je, kot za šalo, na ograji veleposlaništva odkril še spominsko ploščo v čast žrtvam vseh totalitarnih režimov.

Laibach

Laibach je prekinil molk – z novim albumom (Spectre), ustanovitvijo nove stranke (Spectre), masivno svetovno turnejo, med katero si je z odločno besedo pokoril več kot 30 mest, od Berlina do Hongkonga, in temle intervjujem, ki je člane skupine ujel nekje v Skandinaviji, kjer so bratom Vikingom ravno razlagali, da Final Countdown ni le metafora, ampak da se je končno odštevanje res začelo.

Katja Perat

O svoji zadnji pesniški zbirki Davek na dodano vrednost, o usodi poezije v 21. stoletju, o mladi generaciji (pesnikov), o mačehi Evropi, o tem, zakaj je umetnost družbeno pomembna, pa tudi o tem, komu maha v zadnji pesmi iz svoje najnovejše zbirke.
Katja Perat (1988), diplomantka filozofije in primerjalne književnosti in doktorandka na Filozofski fakulteti, je s pesniškima zbirkama Najboljši so padli (2011), ki je bila izbrana za najboljši literarni prvenec, in Davek na dodano vrednost (2014) ter z recenzijami knjig, ki jih piše za Air Beletrino in Poglede, postala prepoznaven glas mlade generacije književnikov. V pesmih kritično obravnava slovensko literarno srenjo, usodo poezije in umetnosti in tudi družbene pojave. Njene pesmi iz prve zbirke so uvrščene v antologijo slovenske poezije 75 pesmi od Dekleve do Peratove, ki je izšla ta mesec. Nekateri kritiki pravijo, da je v svojih zapisih cinična, vendar – kot je razvidno iz pesmi v zadnji zbirki – verjame v lepoto, ljubezen in solidarnost. Predvsem pa v avtonomijo umetnosti in umetniške besede, saj je umetnost »v kognitivnem smislu prostor velikanske svobode. Znotraj tega prostora je mogoče reči karkoli, in to možnost je modro izkoristiti«. To pa Peratova artikulirano, jasno in kritično tudi počne.