Mladina 22/2021

»Mladih ne zanimajo partizani in domobranci. Skrbi jih za službe in stanovanja.«

Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste se po tihem, nemara pa kar na glas zgražali ob pogledu na dekleta, ki so na ulici snemala selfije za Instagram? Kolikokrat ste slišali, da so milenijci brezbrižni in brezskrbni, sebični, cinični in leni? Kolikokrat ste se zbali za prihodnost, ki jo bodo krojili za našo državo? Toda kot dokazuje raziskava Mladina 2020, najnovejša v seriji poglobljenih raziskav, ki so jo po desetih letih pod vodstvom sociologa Mirana Lavriča in politologa Tomaža Deželana izvedli raziskovalci univerz v Mariboru in Ljubljani, so tovrstni predsodki krivični, zgražanje pa neutemeljeno. Mladi med 15. in 29. letom so prav tako zvedavi, ustvarjalni in polni življenja, kot so bili njihovi predhodniki in predhodnice. S pomembno razliko – kot opozarja sociolog Rudi Klanjšek, ki je v sklopu raziskave posebej preučeval njihovo duševno stanje, jih krivični ekonomski sistem, izkoriščevalski trg dela in naraščajoča nestrpnost pehajo v vedno večje stiske. Klanjšek, ki ima ob doktoratu iz sociologije tudi diplomo iz ekonomije, že več let sodeluje pri raziskavah o položaju mladih v Sloveniji.

Ne razumejo potrebe po dostopnosti stanovanj

Zdi se, da se politika zaveda pomena dostopnosti stanovanj, hkrati pa ga ne čuti ter ga ne zna ali ne zmore nasloviti operativno. Razlogov za to je gotovo več, nekaj bi znala biti kriv zlom s socialno politiko stare države in zgrešeno prepričanje, da lahko stanovanja ljudem zagotovi prosti trg. Nekaj morda prispeva tudi dejstvo, da generacija politikov, ki je sodelovala v procesu množične privatizacije družbenih stanovanj, preprosto ne čuti potrebe po dostopnosti stanovanj in ni dovolj motivirana, da bi odločneje posegla na to področje. Morda nekaj prispeva tudi to, da so stanovanja predvsem vprašanje družbenega razvoja in socialne politike, prvi je pri nas podrejen gospodarskemu, druga pa se je izrazito skrčila na probleme socialno ogroženih skupin.