Mladina 11/2022

»Največje žrtve vojne so državljani Ukrajine, naslednje bodo državljani Rusije. In mi vsi skupaj z njimi.«

Miroslav Gregorič je bil dolga leta vodja slovenske uprave za jedrsko varnost, še prej, v času rajnke Jugoslavije, je sodeloval pri neuspešnem načrtovanju nikoli postavljene druge slovensko-hrvaške jedrske elektrarne, ki naj bi bila v Prevlaki. Ko se je zgodil Černobil, je delal na Institutu Jožef Stefan. Gregorič je verjetno najbolj znan po svoji funkciji izpred dvajsetih let, bil je direktor bagdadskega centra mednarodnih inšpektorjev Združenih narodov, ki so v Iraku iskali orožje za množično uničevanje, a ga nikoli niso našli. Kasneje je delal tudi pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju. Napad na Rusijo je spremenil dojemanje sveta. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je denimo dejal, da je jedrski spopad zaradi vojne v Ukrajini znova »v okviru možnosti«, ni torej nepredstavljiv. Strah, ki se širi naokoli, je logičen. Putin je povečal pripravljenost svojih jedrskih enot, spopadi v Ukrajini potekajo v neposredni bližini jedrskih elektrarn, Rusi pa Ukrajino obtožujejo, da pripravlja napad s kemičnim ali biološkim orožjem. Pa so grožnje s stopnjevanjem nasilja res upravičene? Lahko Nato nad Ukrajino razglasi »območje prepovedi preletov«? Je ruska vojska res želela porušiti jedrsko elektrarno? Kako smo se znašli tu, kjer smo?