Mladina 44/2022

»S snemanjem hidžaba iranske ženske osvobajajo celotno družbo«

Nemiri, ki so izbruhnili v Iranu, potem ko je sredi septembra tako imenovana moralna policija do smrti pretepla 22-letno Mašo Amini zaradi domnevnega kršenja pravil glede strogo zapovedane muslimanske ženske noše, so bliskovito prerasli v splošni upor proti islamski oblasti. Zahodni osrednji mediji se osredotočajo predvsem na prizore žensk, ki snemajo hidžab (naglavno pokrivalo, op. a.) in ga mečejo v ogenj, a ti plameni osvetljujejo še marsikaj drugega. Ta ljudska vstaja v Iranu, že tretja večja v zadnjih 13 letih, presega zahteve po večjem obsegu osebnih svoboščin; je upor proti islamski oblasti, pa tudi proti rentnemu kapitalizmu, ki ga ta uveljavlja, in proti strahotnim družbenoekonomskim razlikam, ki so njegova najočitnejša posledica. Moramo upoštevati, da tretjina Irancev živi pod pragom absolutne revščine, opozarja iranski filozof Arsalan Reihanzadeh, ki na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani pripravlja doktorat na temo Transformacije moderne misli – filozofije, psihoanalize in kulture.

Milan Kučan / »Neudeležba na volitvah in referendumih neizogibno pomeni legitimiranje avtokracije«

Od nekdaj poudarja, da je bil neprostovoljno potisnjen v vlogo antipoda Janezu Janši. Ta brez simbola Milana Kučana ne zmore osmisliti ne svoje osebnosti in ne politike; vsaka zarota pač potrebuje resnico, da jo lahko zanika, vsaka senca pa človeka, od stopal katerega se povleče. Leta in leta se je s svojo umirjeno retoriko in izbranim, diskretnim obnašanjem poskušal držati zunaj vsiljenih delitev, zdaj pa se zdi, da je Milan Kučan, pretresen z nedavno dveletno kolektivno izkušnjo avtokracije, dokončno sprejel vlogo poosebljenega nasprotja skrajne desnice – vlogo simbola strpnosti, spoštljivosti in solidarnosti, v kateri je kot udeleženec petkovih protestov odkrito legitimiral boj za demokracijo. Ta boj še zdaleč ni končan, z drugim krogom predsedniških volitev, z lokalnimi volitvami in tremi referendumi pred nami se spet razplamteva. In tako se je nekdanji politik, ki je z Janezom Drnovškom postavil arhetip slovenskega državnika, človek, ki ga je Wall Street Journal leta 1988 oklical za »najbolj naprednega med vsemi komunisti«, danes pa je najbolj socialen med zagovorniki napredka, pri 81 letih znova postavil v bran slovenski demokraciji. Kot del takšne drže vidi tudi kandidaturo pravnice Nataše Pirc Musar na predsedniških volitvah. Zato jo je tudi podprl – četudi ni njegova skrivna nečakinja.