Mladina 17/2024

»Živimo v času nenehnih travm in sploh ni dovolj časa, da bi vse skupaj predelali in dejansko poskušali razumeti«

V zgodovini so se zgodili trije veliki epistemološki rezi, znanstvene revolucije, ki so dodobra zamajale človekovo samoljubje, njegovo prepričanje o lastni večvrednosti. Prvi tak udarec je bilo odkritje Nikolaja Kopernika, da Zemlja ni središče vesolja, drugi Charlesa Darwina, da imajo človek in živali skupen izvor, in tretji – zasluge zanj si je pripisal kar avtor sam – Sigmunda Freuda, očeta psihoanalize, klinične metode in psihološke teorije, ki je človeku dala vedeti, da pravzaprav ni gospodar v lastni hiši, pač pa da je še kako odvisen od tega, kar se nezavedno dogaja v njegovem duševnem življenju. A kaj nam psihoanaliza lahko pove o sodobnem človeku danes? O človeku, ki je vpet v hitro spreminjajoč se, striktno individualiziran svet, ki ga prevevajo vojne, nenehne travme, ko mu ves čas grozi okoljska katastrofa? O tem smo se pogovarjali z dr. Alejandrom Cerda-Ruedo, psihoanalitikom in profesorjem na podiplomskem študiju komunikologije mehiške univerze Universidad Iberoamericana, ki se v svojem raziskovanju osredotoča predvsem na odnos med ideologijo, politiko in psihoanalizo, tesno pa je povezan tudi z ljubljansko psihoanalitsko šolo.