Ko je vlada RS v preteklem letu s težkimi milijoni okrepila slovenski javni zdravstveni sistem, smo se prebivalci Slovenije s tem strinjali, saj smo pričakovali, da bodo izboljšani dohodki in pogoji dela zdravstvenih delavcev prinesli pacientom krajše čakalne dobe ter hitrejši in lažji dostop do zdravstvenih storitev. Res je, da je slovensko javno zdravstvo z več kot 40.000 zaposlenimi največji poslovni sistem v Sloveniji, veliki sistemi pa se le počasi spreminjajo. A pričakovali bi, da bi nas ob prehodu is starega v novo leto, ko običajno delamo obračune, kaj smo v preteklem letu postorili, zdravstveni upravljavci seznanili s tem, kako je bil porabljen denar davkoplačevalcev, kaj se je izboljšalo in kakšne izboljšave lahko pričakujejo v novem letu. Mnogi pacienti ob novem informacijskem sistemu še težje pridejo v zdravstveni sistem kot prej, še vedno je več kot sto tisoč prebivalcev Slovenije brez osebnega zdravnika in čakalne dobe se niso nič skrajšale.

A glej ga zlomka, namesto poročila smo dobili novo zdravniško stavko! Menda je treba popraviti plačna nesorazmerja, ker so razlike v dohodkih mladih zdravnikov (specializantov)in njihovih starejših kolegov (specialistov) premajhne. Ali se ti bojijo, da bi jim zaradi tega padal ugled med prebivalstvom? In nova neuspešna ministrica za zdravje se ne drži dogovorjenih rokov! Zdravniški sindikat se očitno boji, da bi ubogi specialisti s svojimi ’majhnimi’ plačami letos ne mogli v emiratih ali na Havajih porabiti vseh svojih dopustniških dni. Mimogrede, ali veste, zakaj imajo zdravniki toliko dopusta? Pred leti so jim zvišali dni dopusta, ker jim niso mogli zvišati plač, mi je povedala mlajša kolegica. So tedaj kaj pomislili, kako bo to vplivalo na dostopnost bolnikov do zdravstvenih uslug?

Če za trenutek pustimo ob strani resnični razlog za novi zdravniški štrajk, naj povem iz mojih poklicnih izkušenj, da so že nekdaj specializanti v zdravstvu opravljali večino rutinskih storitev - in teh v zdravstvu ni malo - in s tem razbremenjevali svoje mentorje, specialiste. Glede na to, da vedno več specialistov služi dodatni denar popoldan v privatnih ambulantah, predvidevam, da so danes specializanti še bolj obremenjeni. Ali si res ne zaslužijo plač, ki jih dobivajo? Ali jim jih res ne privoščite, starejši kolegi?

Seveda ne gre za to, sedanje zahteve so le stopnja v seriji zahtev zdravnikov po še višjih dohodkih, kot jih že imajo, četudi so po osebnih dohodkih neprimerljivo višje od ostalih primerljivih poklicev. V čem se zdravniki razlikujejo od drugih, da menijo , da so upravičeni do višjih dohodkov? In v čem se zdravniki v javnem zdravstvu razlikujejo od drugih poklicev v javnem sistemu, da menijo , da so upravičeni do separatnih pogajanj? Žalostna resnica je, da ima vsak politik svojega zdravnika, zato zdravniški lobisti brez težav izsiljujejo več pravic, kar pa je popolnoma v nasprotju z zdravniško etiko.

Resnična vzroka sedanjega protesta zdravniške elite sta dva. Ta je seveda del gospodarske elite, ki načrtno dela težave sedanji vladi, ker si je drznila pobrati delček njihovih dobičkov za potrebe celotnega prebivalstva. In to v času, ko bi ob vseh katastrofah, ki zadevajo Slovenijo in svet, morali stopiti skupaj in nehati metati polena pod noge drug drugemu. Drugi vzrok je pa nova ministrica za zdravje, pomislite, ni zdravnica, pa še ženska je povrhu, treba ji je takoj v začetku njene vladavine pokazati, kako močni so zdravniki, da si ne bo domišljala, da ji bo uspela kakšna reforma, ki ne bo po volji zdravniški eliti.

Prava farsa se dogaja v velikem poslovnem sistemu, najbolj pomembnem za slovensko prebivalstvo, ki mu je zdravje prva vrednota . Trdim, da daje v slovenskem javnem zdravstvu velika večina zdravstvenih delavcev pacientu in njegovim potrebam prednost pred zaslužkom. Dovolili pa ste, moji mlajši kolegi, da prevzamejo iniciativo v slovenskem zdravstvu dobičkarji, ki skupaj z novo pogoltno gospodarsko elito ožemajo slovensko prebivalstvo. S svojim molkom, vedno bolj obremenjeni zaradi dvoživk, podpirate haranje zdravnikov zaslužkarjev po sistemu, ki je nekdaj slovel kot eden najboljših na svetu, ko smo ob bistveno manjših sredstvih, kot so jih razvite države namenjale zdravstvu, uspevali nuditi enako kakovostno zdravstveno varstvo vsem prebivalcem Slovenije. Ali se ne zavedate, da vaši predstavniki v vaših stanovskih organizacijah s svojim neetičnim početjem načenjajo tudi vaš ugled?

Nenadzorovanega dvoživkarstva, ki je eden glavnih razlogov za težave v slovenskem javnem zdravstvu, seveda sami ne morete odpraviti, saj so dvoživke vaši predstojniki. Odpravimo jih lahko le skupaj z javnim pritiskom prebivalstva in s podporo našim prizadevanjem vas, požrtvovalnih zdravstvenih strokovnjakov, ki vam ni vseeno, kaj se dogaja v sistemu, kjer delate. NI treba, da se javno izpostavljate, pošiljajte svoje proteste in predloge tistim, ki smo jih izvolili v slovenski parlament. Ti bodo, če jih boste podprli, glasovali za sprejem nujno potrebnih sprememb v slovenskem zdravstvu, ki bodo prinesle tistim, ki ste jim posvetili svoje življenjsko poslanstvo, bolj dostopno in bolj kakovostno zdravstveno varstvo.

Vsem prebivalcem Slovenije, ki se strinjate, da moramo v mladi slovenski državi ohraniti vsem enako dostopen javni zdravstveni sistem, pa sporočam, da ga brez intenzivne večinske javne podpore prebivalstva ne bomo uspeli ohraniti. — Mateja Kožuh Novak, Ljubljana

S to zahtevo Glasu ljudstva ste se na predvolilnem shodu, pred slovenskim parlamentom, strinjale vse tri koalicijske stranke. Zato danes državljanke in državljani od vas zahtevamo, da to tudi storite! Pričakujemo, ga. ministrica Tanja Fajon, da boste v našem imenu v Evropskem parlamentu in v Varnostnem svetu Združenih narodov odločno obsodili genocid nad Palestinci in priznali palestinsko državo. Ne izgovarjajte se, da za to še ni pravi čas, za to je zadnji čas.

Mi ne stojimo ob Izraelu v vojni proti terorizmu in ekstremizmu, kot ste tam, v času vašega obiska, javno izjavili. Mi smo na strani Palestine. Hamasov napad na kibuc je bil obsojanja vreden in gnusen in grozljiv zločin, kar počne izraelski premier Netanyahu v Gazi, pa ni več vojna proti terorizmu in ekstremizmu, to je načrtno pobijanje civilnega prebivalstva in prisvajanje palestinskega ozemlja, to je genocid, kakršnega po drugi svetovni vojni še nismo doživeli, ob čemer Netanyahu vedno znova ponavlja, da namerava to početi še več mesecev. Zato so vaši pozivi k spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava in obljuba, da bo Slovenija v vlogi nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov naredila vse za trajen mir na Bližnjem vzhodu, v tem času čisto sprenevedanje. Dokler izraelskega zločina ne boste glasno poimenovali, ne obstaja in se ga ne da obsoditi. Če tega ne boste storili, boste za morijo in uničenje Gaze soodgovorni. Zato izpolnite dano obljubo, preden bo prepozno. 

Spoštovani novinarji in psihoterapevti, vi ste dobro vključeni v družbo in ji prispevate svoj delež. Brez želje biti del ustroja in ga soustvarjati ne bi mogli opravljati svojih poklicev. Možnost, da obstajajo ljudje, ki tega ne želijo, vam ne pride do zavesti. Tudi ko se s takšnimi ljudmi pogovarjate, jih očitno preslišite ali domnevate, da ste jih narobe razumeli. Zakaj bi si človek sam od sebe nadel diagnozo duševne motnje ali bolezni? Po vašem mnenju zgolj zato, ker ne zmore dohajati zahtev in pričakovanj družbe, pa v tem išče odmor ali pojasnilo za svoj neuspeh. Ljudje, ki nočejo dohajati zahtev in pričakovanj družbe, po vašem najbrž ne obstajajo.

Postavite se v kožo človeka, ki je spremljal prizadevanja mladih za spremembo podnebnih politik ali v njih sodeloval! Videl je zanikanje znanosti s strani enakih ljudi, kot so njemu predpisovali šolanje in učenje o znanosti. In videl je karavano, ki gre kljub lajanju otrok pospešeno dalje … Nato je padel v mlin med zagovornike in nasprotnike covidnih ukrepov. Te so vsem nam predpisovali ljudje, ki so jih sami najbolj kršili … Zdaj posluša modrovanja politikov o dveh vojnah. V obeh se pričakuje, da zmagajo napadalci, ker bo to dobro za gospodarstvo … Poleg tega pa je že leta priča besednemu razčlovečevanju beguncev in vestem o nasilju nad njimi … Vsakemu količkaj mislečemu človeku je jasno, da je ta družba na osi zla in da je obsojena na precej nasilen propad, ki se bo zgodil (oz. se že dogaja) v roku nekaj desetletij.

Zakaj bi ji hotel pripadati in k njej prispevati? In kaj lahko naredi, kdor tega noče? Lahko se ima za edinega pametnega in smatra vse ostale za neumne. To nedvomno vodi v zagrenjenost, vzvišenost, osamljenost in na dolgi rok v resne duševne stiske. Lahko pa ’ugotovi’, da je sam nor. Tako ima izgovor, da je neprilagodljiv in čuden, obenem pa mu vsaj začasno ni treba prispevati k resničnim norostim. V nekih drugih časih, ko nam je grozila ’samo’ atomska apokalipsa, sta bili odklonski ’samodiagnozi’ hipi in panker, ki sta bila v svojem času ravno tako družbeno sprejemljiva, kot so danes ljudje z duševnimi težavami. Ko nas je neoliberalizem že dodobra prežarčil, so se mnogi našli v ’+’ od LGBTQ+ skupnosti, ki si je tedaj priborila status pogojne sprejemljivosti. Zdaj so tu duševne težave. Kasneje, ko bo kaos zajel tudi naš ’razviti’ svet, pa bo verjetno spet kakšna nova odklonskost, ki bo ljudem omogočala, da ohranijo prisebnost in človečnost.

S spoštovanjem.

RTV Slovenija

Na referendumu sem glasoval za novi zakon o RTV. Moje osebno stališče je, da bi morali novinarji posedovati avtonomijo, da lahko vestno zasledujejo vse novinarske standarde. Kljub temu pa sem o oddaji Tarča na RTV, ki je bila predvajana 21.12.2023, dobil nekaj pomislekov. Omenjena Tarča je bila snovno nerazčiščena, in sicer je šlo za vsebinsko nepovezane teme, kar je po moji presoji negativno vplivalo na nivo in kvaliteto komentarjev gostov in tudi na njihov pester izbor, saj je šlo za politične komentatorje, čeprav so bile teme večidel vsebinsko raznovrstne narave. Posledica tega je bila tudi, da so komentatorji svojo pozornost več ali manj usmerili v splošno stanje vlade in primerjave med levo in desno opcijo. V oddaji je bilo novih informacij prav tako manj od starih oziroma ponovljenih. Pa vseeno. Pohvaliti je treba novinarsko delo in profesionalno izvedene prispevke. Žal pa enakega ne morem zapisati za večino komentarjev oziroma gostov. Če začnem kar pri kronskem komentarju večera in prvemu gostu g. Goran Novkoviču. Novkovič (nekdanji direktor GZS in urednik SBC in gl. ur. Podjetne Slovenije, revije, katere doseg je, milo rečeno, omejen) je dejal, da je medijska krajina danes v slabšem stanju kot kdaj koli pred letom 2000, kar je podkrepil z argumentom, da politiki poskušajo biti karseda vplivni v medijih, ne le v Sloveniji, temveč tudi širom po svetu. Poslušalcu se ob tej bombastični izjavi porodi nekaj vprašanj: Ali kdaj politika ni želela nadzora nad mediji? Je bil referendum o RTV torej brezpredmeten? Zakaj je izpostavil leto 2000 kot slovensko – in svetovno – prelomnico? Morda zaradi porasta spletnih medijev? Kdo ve. Gledalci zagotovo nismo izvedeli, saj po tem čustveno nabitem in nepodprtem mnenju ni bil izdatneje povprašan. Takšne izjave so le oblebdele v studiu. Z omembe vredno izjavo mu je sledila ga. Tanja Gobec. Sicer gospo kot novinarko spoštujem (kot njen uspeh bi izpostavil nedavni pogovor s premierjem), a sem bil nad njenimi komentarji na Tarči razočaran. Med številnimi bi izpostavil komentar o govoricah, ki naj bi jih zasledila v povezavi z oglaševanjem ministrstev (afera resničnostni šov za vojsko). Šlo naj bi za sklep vlade (ki ga ga. Gobec, kot je sama omenila, ni našla), v katerem naj bi promocijo ministrstev omejili na 50.000 EUR. Govorice oziroma neuradne informacije so iz ust komentatorja približno umestni, čeprav na žalost nezanesljivi. Zagotovo pa postanejo neumestni, ko je ga. Gobec komentirala stanje opozicije in afere Snežič. Pri tej ni bilo potrebnih nobenih govoric ali pogrešanih sklepov - navajala je le dejstva. Pri tem pridemo do odnosa med subjektivnostjo in uravnoteženostjo.

Naj povzamem dilemo: Če je uravnoteženost cilj RTV - kdaj je manifestacija tega postala tako manifestno neuravnotežena? Ali uravnoteženost res vodi k strokovnim standardom ali le k subjektivni oceni, k posrednemu merjenju tega, kaj uravnoteženost je? Da ne bo pomote. Tudi g. Novkovič, g. Mirko Mayer in g. Janez Markeš so storili enako kot ga. Gobec - pri govoru o sedanji vladi so se posluževali številnih zbodljajev, insinuacij, mnenj, bombastičnih izjav idr., pri aferi Snežič pa predvsem faktov ali misdirekcij, ki so pred objektiv ponovno postavile sedanjo vlado. Ta je res vredna kritik. Mestoma številnih, a demagogiji bi se morali izogibati in tu kritiko usmerjam na voditeljico go. Eriko Žnidaršič, ki bi se morala tega zavedati in bombastične izjave vsaj izzvati, terjati pojasnilo za insinuacije, zbodljaje prezreti in jih ne podpreti itd. Proti demagogiji se je potrebno upreti, saj je ta ista demagogija do nedavnega v šahu držala RTV. Iskreno in dobronamerno se sprašujem, ali se tega ga. Žnidaršič zaveda? Pa ga. Gobec? Ta ista demagogija je ukinila odlično oddajo Politično in upor proti takšni demagogiji jo v naslednjem programsko poslovnem načrtu vrača na televizijske zaslone. Če se vrnem k izjavam gostov, bi izpostavil g. Mayerja. Ko je prišlo do zadeve Snežič, je bil skrajno zadržan, pri vprašanju o delu sedanje vlade pa mu je očitno domišljija pustila prosto pot v obliki komentarja, da je razlika med „levimi“ in „desnimi“ v transparentnosti desnice. Ni šlo za cinizem. Spomin g. Mayerja je očitno zelo kratek, saj je pozabil na afero Maske, pa tudi katerokoli afero pred tem ali po tem, na afero Patria na primer. A vnovič njegov komentar ni bil izzvan. Med drugim je g. Mayer skušal izenačiti medije pod okriljem SDS in medije, ki so na strani leve politične opcije. Popolnoma neustrezno! SDS ima več medijev v neposredni ali posredni lasti - gre torej za strankarska glasila. Za katere „leve“ medije lahko tvorimo takšno vzporednico? Morda Necenzurirano, a to je stežka primerljivo. Spet pa njegov komentar ni bil izzvan. Je morda g. Mayer govoril o ideološki navezavi?

Od kdaj zavzemanje za demokracijo, za kar upam, da se večje medijske hiše, kot sta RTV in POP TV, zavzemajo, postalo znak ideološke pripadnosti? G. Mayer je prav tako kot „zaskrbljen, navaden državljan“ delil neke insajderske informacije o KPK in aferi Bobnar – kontradikcija je očitna. KPK je strokovni organ in v njeno delo je potrebno zaupati. Edinokrat, ko je ga. Žnidaršič izzvala g. Mayerja, je bilo z vprašanjem o njegovi zaposlitvi v okviru nedavnega madžarskega nakupa Planeta TV. G. Mayer se je nerodno izmaknil in to je bilo konec te teme. Za zaključek bi izpostavil že omenjenega zadnjega gosta, g. Markeša iz časnika Delo. G. Markeš je dejal, da vlada izrablja spomin na prejšnjo vlado, kar glede na vladne izjave drži - to je umesten komentar. Pa vendar je g. Markeš omenjeno izjavil kot očitek, kot izgovor. Je to izgovor? Po moji presoji zagotovo. A izgovor je lahko tudi resničen, saj so bile tudi grozote prejšnje vlade resnične. Očitek je mogoč pri tem, kako se vlada spotika pri demokratičnem vladanju, vendar manj pri tem, da svari pred Janševo vlado, ki se je spotikala pri samodrštvu. Ta izgovor je njihovo najbolj marketabilno sporočilo. Logično je, da ga uporabljajo. Sploh ko se je potrebno vprašati, če je nevarnost ideologije prejšnje vlade minila? Mar ni trenutno najbolj priljubljen politik g. Logar, ki je, bodimo iskreni, kot Janšev »nesojeni sin« (v SDS ali izven nje). Drug komentar g. Markeša, ki ga izpostavljam, je prišel proti koncu oddaje. V enem od bolj vsebinskih argumentov je označil večino slovenske politike kot neoliberalne z izjemo Levice ter ponudil idejo solidarnosti kot protiuteži ekonomizmu/neoliberalizmu. Pravzaprav je omenjal koncept socialnih držav iz druge polovice 20. stoletja, a današnji svet se sooča z drugačnimi izzivi, ki več ne dopuščajo kompromisov – kajti solidarnost spajdašena s kapitalizmom je lahko le to. Na tem mestu bi se skliceval na stališča, ki sem jih o tej temi zasledil pri g. Žižku, in sicer, da ne bi smeli sklepati, da je sodobna liberalna demokracija vrhunec oblik vladanja.

Obžalujem, da sem se tekom omenjene Tarče spraševal predvsem o tem, kje je tehten premislek in kje je beseda, ki je kaj več kot dozdevna regurgitacija tega, kar sprva pride na pamet.

Lep pozdrav. Jernej Avguštin, Škofja Loka

Odprto pismo Benjaminu Netanjahuju

Na vsem planetu veljajo univerzalna pravila, univerzalne vrednote, ki zagotavljajo, da se ljudje počutimo dobro, da smo sprejeti, slišani, varni, enakopravni. Za vse te vrednote se leta in leta trudijo starši, vzgojitelji, učitelji, profesorji, verski in politični voditelji.

Kaj se je zgodilo z vami? Kdo je iz vas, vaših generalov in vojakov ustvaril bitja, ki brezčutno pobijajo vse okrog sebe in se hladnokrvno lotijo celo pobijanja otrok in žensk z dojenčki v naročju?

Kot 14- letna deklica sem obiskala Auswitch. Vsa grozodejstva, ki sem jih videla tam, so me zaznamovala za vedno. Dolgih 80 let je ves svet sočustvoval z Judi zaradi vseh grozodejstev, ki jih je doživela skupnost v času nacizma. Nikoli več je bila skupna zaveza. A danes ves svet z grozo v očeh opazuje legalizacijo ubijanja. Vsemu svetu, vsem otrokom tega sveta sporočate, da so vse oblike nasilja in celo hladnokrvno ubijanje nedolžnih ljudi, celo otrok in dojenčkov, sprejemljiva in primerna oblika reševanja konfliktov.

Ustavite se. Ustavite ubijanje. Ta klavnica otrok je nesprejemljiva.

Kdo izsiljuje? Kdo služi?

V članku »Kdo izsiljuje? Kdo služi?«, ki je bil objavljen dne 15.12.2023, se Blažu Miklavčiču očita, da je javno priznal, da je moral iz Slovenskih železnic oditi, ker je kršil zakon o javnih naročilih. Nato se GH Holdingu očita, da mu je junija letos »avtomatsko« pripadel še posel »revitalizacije UKC«, da GH holding zahteva četrti aneks k pogodbi o energetski obnovi, ki bi »sinhroniziral posla« energetske obnove in revitalizacije, ter da naj bi s takim argumentom nujne sinhronizacije poslov padel argument, da je revitalizacija ponovitev energetske obnove. Za konec se očita tudi, da se plačilo za dodatna dela bistveno razlikuje od tržnih cen.

Blaž Miklavčič trdi, da to, kar piše v članku, ne drži.

Blaž Miklavčič pojasnjuje, da se je vztrajno branil in trdil, da ni kršil temeljnih načel zakona o javnih naročilih, kar so pokazala tudi vsa pravna mnenja in naknadne revizije (npr. Računsko sodišče). Prvotni očitki o kršenju zakonskih določil zakona o javnih naročilih mu tudi nikoli niso bili dokazani, kar potrjuje, da je šlo za neutemeljene očitke.

Pojasnjuje, da je GH Holding že v času objave javnega naročila za energetsko sanacijo moral podati tudi ponudbo za izvedbo revitalizacije. Ta ponudba je predstavljala osnovo v kasneje izvedenem postopku za revitalizacijo, ki ni bil neustrezen, kot namiguje članek. Kot izhaja iz Odločitve o oddaji javnega naročila za revitalizacijo, je UKC izvedel predhodno preveritev in naročniku UNKIZ predložil pravno mnenje Inštituta za gospodarsko pravo, javna naročila in koncesije z dne 25.11.2022 ter poročilo na podlagi strokovno tehnične analize Studia Krištof arhitekti d.o.o. z dne 30.11.2022, iz katerih je izhajala potrditev, da gre za ponovitev podobnih gradenj, zaradi česar so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo postopka s pogajanji brez predhodne objave po 46. členu ZJN-3.

V zvezi z Dodatkom št. 4 k pogodbi za energetsko sanacijo Blaž Miklavčič pojasnjuje, da ga potrebuje naročnik, ki je določil, da morajo biti vse spremembe roka izvedbe urejene z dodatkom k pogodbi. Do spremembe je dejansko že prišlo, saj je bil julija 2023 potrjen Terminski plan za izvajanje energetske sanacije časovno vzporedno z revitalizacijo.

Pojasnjuje tudi, da do zamika pri izvajanju del ne prihaja zaradi odklonitve podpisa aneksa št. 4, kot je mogoče razumeti iz prvotnega članka, ampak zaradi čakanja na odločitve naročnika. Pri tem je šlo najprej za čakanje na odločitev glede obsega izpraznitev objekta UKC Hospital, nato za čakanje na odločitev glede same izvedbe revitalizacije, sedaj pa za čakanje na odločitev glede izvajanja kasneje naročenih sprememb in dodatnih del ter za upoštevanje navodil inženirja, naj se v izogib dodatnim rušitvam že izvedenih del počaka na odločitve naročnika. Naročnik je namreč izvajalcu GH Holding naročil obsežne rušitve, vezano na potrjeni Tehnološki načrt medicinske opreme, ki vsebuje dodatne zahteve UKC, in vezano na potrebno protipotresno sanacijo. GH Holding je rušitve že v pretežnem delu izvedel, na zahtevo naročnika pa tudi predal projekte in ponudbo za samo izvedbo. Naročnik cene in projektov še ni potrdil. Pri tem se ponudba za dodatna dela v ničemer ne razlikuje od tržnih cen. GH Holding je naročniku že predal analizo ponujene cene za dodatna dela, katero preverja naročnikov nadzornik, ki je že podal ugotovitve, ki so povsem drugačne od tistih, ki so bile v zvezi s ceno dodatnih del izpostavljene v medijih.

Če bi GH Holding dela po osnovni pogodbi sedaj intenzivneje izvajal brez upoštevanja kasneje naročenih sprememb in dodatnih del, bi moral po tem, ko bi prejel odločitev naročnika, ta že izvedena dela rušiti, in jih kasneje ponovno izvesti, kar bi za naročnika prineslo podvojitev teh stroškov in še dodatno podaljšanje roka izvedbe, kar pa zagotovo ne more biti niti v interesu naročnika niti v interesu javnosti.

S spoštovanjem.

Razredni boj

Znano je, da je najlažji zaslužek pridobiti s čim večjimi subvencijami in plačevanjem čim manj davkov. Za to si prizadevajo zlasti tisti gospodarstveniki, ki mislijo, da se vse začne in konča pri njih. K uspešnemu poslovanju njihovih podjetij, po njihovem, nič ne prispeva šolstvo, zdravstvo, varnost v državi in druga družbena nadgradnja in so zato zanje nebodigatreba. Zanje so moteči tudi njihovi zaposleni, ker si želijo čim večjo varnost zaposlitve, čim boljše pogoje dela in korekten obračun opravljenega dela.

Kar se tiče prepričanja nekaterih gospodarstvenikov, da država vedno preslabo skrbi za gospodarstvo je morda temu delno kriva tudi država zaradi načina subvencioniranja gospodarstva. Zakaj vedno deli nepovratna sredstva, na katera prejemniki mimogrede pozabijo potem, ko so jih sprejeli? Denimo, zakaj podjetje dobi subvencijo za razvoj določenega proizvoda, ne pa kot naložbo v razvoj podjetja ali pa vsaj kot kredit? Saj se ve, ko je razvoj uspešen in ima podjetje dobiček in država hoče normalno ta dobiček obdavčiti, se takoj pojavijo grožnje, da bodo proizvodnjo tega novega proizvoda prenesli v državo z nižjimi davki. Zakaj se dajejo subvencije za premostitev določenih kriznih situacij, ne pa krediti pod zelo ugodnimi pogoji? Tako nekateri ne bodo na račun subvencij delili dobiček. Če so subvencije vedno premajhne, bodo zahteve za kredite vedno bolj realne. Tako se bo denar vračal za nove posege v gospodarstvo, državi se ne bo potrebno zadolževati v tujini in državni proračun bo pa lažje uravnotežiti. 

Zadnje pismo

Skupina verskih dostojanstvenikov nekaterih verskih rodov v Sloveniji se je čutila poklicana, da s skupno izjavo dvigne glas proti pobudi civilne družbe, da se končno uredi možnost zakonite evtanazije. Podpisali so jo predstavnik Islamske skupnosti v Sloveniji, Katoliške cerkve, Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, Binkoštne cerkve in Judovske skupnosti, podpisana sta tudi predstavnika makedonske in srbske pravoslavne cerkve. Redno spremljam dogajanje v tej ljubi Sloveniji, pa nisem zasledil, da bi se ti isti ljudje pojavili na tiskovni konferenci in zahtevali prepoved samomora mladih ali vseh tistih, ki so sklenili svoje nesrečno življenje končati predčasno. Ne! Spravili so se na tisto skupino ljudi, ki jim zaradi starostne oslabelosti in neprestanih bolečin ob hudih boleznih brez upanja na ozdravitev njihov um veleva, da je dovolj, da je tako življenje nevredno poimenovanja življenje. To se nam dogaja v državi, kjer je vera po ustavi ločena od države in imamo torej neverujoči državljani pravico urejati ključne zadeve z zakoni po svoji meri. S tem skupini verujočih ni skrivljen niti las na glavi, oni tako in tako čakajo svojega Boga, da jih bo odrešil in jih vzel k sebi brez bolečin in trpljenja. Ko bi le bilo tako enostavno ...

Bil sem v stiku tik pred smrtjo z dr. Jankom Pleterskim, vem, kaj je čutil in kako srčno si je želel oditi s tega sveta dostojanstveno. Ni mu bilo dano, njegov sin se zdaj skupaj z nami bori za možnost ( ja, samo za možnost, ne zakonsko obveznost), da vsi tisti, ki želijo dostojno oditi s tega sveta, to tudi lahko storijo. Spremljal sem tudi zgodbo Alenke Čurin Janžekovič, ki je imela pogum govoriti o svojem odhodu in ga je lahko uresničila v tuji državi. Kje ste bili, dostojanstveniki v obeh primerih, nobene tiskovne konference ni bilo sklicane. Kot tudi ne boste sklicali tiskovne konference, na kateri boste na ves glas zahtevali končanje morije v Ukrajini, Gazi, ali pa ob novici, ki jo je tako hladnokrvno naznanil bivši premier Janša v zadnjem intervjuju, češ da bo iz zanesljivih virov konec tega desetletja v Evropi vojna in da se moramo pripraviti nanjo. Ne, seveda ne, to niso načrtovanje smrti, to so in bodo samo naključne žrtve, ki so ali bodo same krive, da se niso izmaknile izstrelkom, ki jih pošilja nad njih razviti in svobodoljubni svet ...

Rad bi rekel: »Roke stran!« od moje pravice do tega, kako bom v primeru neznosnega trpljenja končal svoje življenje, pa vem, da bi bilo to brez smisla, ker pač verjamete v svojega Boga, ki bo vas zaščitil, mene, nevernika, pa bo že kaznoval za moje neverstvo! In boste ostali trdni v svojem prepričanju. Ampak samo do trenutka, ko bo ta vaša moč na preizkušnji, podobni Jankovi ali Alenkini ...

Lahko pa vsaj nekaj naredite v simbolnem smislu: snemite vendar Kristusa po 2000 letih s križa in ga odrešite muk, privoščite mu končno počitek, njegova žrtev ta svet na žalost ni naredila nič boljši. Učite se od njega in stopite na njegovo mesto in ustavite vse vojne. Sem rekel preveč? Upam zaman? Zamislite se, ljudje!

Še pojasnilo naslova - slabih deset let sem skušal s svojimi razmišljanji v Dnevniku, Delu, Mladini, Večeru spreminjati svet in tale zapis, 200. po vrsti, je moje zadnje razmišljanje. Dovolj, da imam čisto vest, da sem vsaj poskusil in premalo, da bi kaj v resnici spremenil. 

Konec Evrope

Ali ste opazili, da nam vsak dan poročajo, koliko žrtev je padlo v Gazi, pa v Ukrajini, pa v ... Ste? Se vas je dotaknila ta morija, ubijanje moških med seboj, največja žrtev pa so ženske in otroci? Ste morda za trenutek, res samo trenutek, pomislili, kaj bi storili, ko bi morali poslati na prvo frontno črto svojega fanta, partnerja, moža, otroka? Vse vojne bi se v trenutku končale.

In zakaj se torej vojne ne končajo? Ker organizatorjem vojn ( ja, najbolje jih opiše ta beseda) na misel ne pade, da bi pošiljali svoje naslednike, svoje najbližje na kakršnokoli fronto.

In zdaj odpiram novo vprašanje, ker računam, da ste se zgrozili ob misli, da bi morali dati na razpolago državi svojega sina. Zakaj smo kot država tako podrejeni in uslužni svetovnemu gospodarju vojn, kar ZDA nedvomno so? Zakaj jasno ne povemo, da je pravica naroda do lastne države temeljna človekova pravica? Zakaj ne damo na mizo vseh argumentov za pogovor, ki bi nadomestil vojno, ampak samo tiste, ki v vojno vodijo? Zakaj je Evropa pokleknila pred Ameriko in s tem ustvarila pogoje za gospodarski samomor?

Prišli smo v obdobje zgodovine, v kateri je ena od temeljnih gospodarskih panog tudi vojskovanje, armade pa podjetja, ki morajo imeti za svojo rast zagotovljene pogoje. Ste že uganili, da orožarska industrija ni enodnevna poslovna gazela, temveč krdelo slonov v polnem teku. Ste že videli, kaj ostane za krdelom slonov? Ampak je še veliko slabše, v primeru Gaze je Izrael poteptal tudi nekatera temeljna pravila vojskovanja, na primer, da se otrok in neoboroženih civilistov ne ubija. S svojim molkom prikimavamo Netanjahuju, ki ga je celo turški predsednik označil za klavca in zločinca, navzlic temu, da tudi sam nima čistih rok in bi težko rekli, da gre za demokrata in človekoljuba.

Slovenija je do sedaj po pravilu zamudila vse svoje priložnosti, da bi bila pobudnik za samostojno in od Amerike neodvisno evropsko pot skupaj s svojim najbolj naravnim zaveznikom Rusijo. Bo kot nestalna članica Varnostnega sveta še bolj servilna in bo odločno slepomišila tako, da bo prav gospodarju vojn?

Nič optimističnega nisem zapisal, ker za optimizem res ni nobenega razloga, vesel bom že, če se bo kdo na podlagi mojega razmišljanja zamislil nad potjo, ki so nam jo namenili tisti, ki svojih otrok ne bodo nikoli poslali v prve bojne vrste! Planet pa mimo nas vseh drvi v (skoraj) neizogibni podnebni kolaps.

Srečno Slovenija, srečno planet Zemlja!

Po podnebnem vrhu v Dubaju

Podnebni vrh Združenih narodov COP28 v Dubaju se je po podaljšanju in nočnih pogajanjih končal s sprejetjem sporazuma, ki prvič v zgodovini podnebnih konferenc poziva k najbolj nujnemu: prehodu stran od fosilnih goriv. Za to je bilo potrebnih kar 28 let in 28 podnebnih konferenc, a ob tem se je treba zavedati, da gre tudi tokrat zgolj za nezavezujoč poziv na deklarativni ravni, ki je še vedno daleč od tega, kar bi bilo potrebno za reševanje podnebne krize.

Čeprav smo priča naraščanju vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju, ki bodo leta 2023, kot tudi globalne povprečne temperature, dosegle novo rekordno vrednost, to ni imelo velikega vpliva na skupni dogovor ob zaključku COP28, ki ostaja povsem nezadosten. V zvezi s tem v Umanoteri izpostavljajo tri točke:

1. Končno prehod stran od fosilnih goriv?: Čeprav so države prvič v zgodovini podnebnih konferenc sprejele sporazum, ki poziva k prehodu stran od fosilnih goriv, je ta povsem nezavezujoč in brez nujno potrebne časovnice opuščanja, ki

bi bila skladna z omejitvijo globalnega segrevanja na 1,5 °C. Hkrati pa je presplošen, saj ne poziva k prenehanju pridobivanja fosilnih goriv, temveč pušča odprte možnosti za razmah dokazano neuspešnih tehnologij zajema in shranjevanja ogljika, za kar si je fosilni lobi, ki je bil na konferenci prisoten v največjem številu do sedaj, intenzivno prizadeval. Zaveza k potrojitvi kapacitet obnovljivih virov energije do leta 2030 brez sprejetja zaveze o popolni opustitvi pridobivanja fosilnih goriv, ki še vedno predstavljajo 80 % svetovne porabe energije, ne rešuje podnebne krize, kar izpostavlja tudi  dr. Jonas Sonnenschein iz Umanotere: „Edino, kar šteje, je opuščanje fosilnih goriv. Dodajamo lahko na tisoče GW obnovljivih virov energije, a če istočasno ne opuščamo rabe nafte, premoga in zemeljskega plina, nismo dosegli ničesar. V sporazumu COP28 je opuščanje fosilnih goriv prvič omenjeno kot ključni recept. Za Slovenijo to pomeni, da moramo še v tem desetletju drastično zmanjšati porabo fosilnih goriv, medtem ko morajo proizvajalci fosilnih goriv opustiti njihovo proizvodnjo.”

2. Vprašanje globalne podnebne pravičnosti: Če je bilo še pred pričetkom podnebnega vrha eno najpomembnejših nerazrešenih vprašanj vprašanje globalne podnebne pravičnosti, COP28 ni ponudil zadovoljivega odgovora na to, kako bodo številne najbolj ranljive države finančno in tehnološko podprte pri postopnem opuščanju odvisnosti od fosilnih goriv ter pri izgradnji odpornosti na ekstremne vremenske razmere. Čeprav je bil na konferenci ogromen finančni primanjkljaj pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb pripoznan, v Umanoteri izražajo veliko razočaranje zaradi nepripravljenosti najbogatejših držav, da sprejmejo svojo zgodovinsko odgovornost ter tako izpolnijo obveznosti, ki so potrebne v višini več sto milijard dolarjev. Obljubljenih 700 milijonov dolarjev v skladu za kritje izgub in škode predstavlja zgolj 0.2 % izgub, s katerimi se države globalnega juga zaradi že vidnih posledic podnebnih sprememb soočajo na letni ravni. Predvsem pa pri slednjem ne gre za nove vire financiranja, ampak le za prerazporeditev obstoječih sredstev, ki bi bila v vsakem primeru namenjena najbolj ranljivim državam v obliki podnebne ter mednarodne razvojne pomoči. Hkrati pa nezadosten podnebni dogovor pomeni nadaljnje zaostrovanje (podnebnih) katastrof po vsem svetu in samo še povečevanje izgub.

3. Naslavljanje netrajnostnosti prehranskih sistemov: Letošnji podnebni vrh v Dubaju je bil prvi v vrsti, ki je v ospredje postavil svetovni sistem oskrbe s hrano, zato ni presenetljivo, da so bila pričakovanja na tem področju temu primerno visoka. Ciljev Pariškega sporazuma namreč ne bo mogoče doseči brez obsežnega in hitrega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov in porabe naravnih virov v sistemih oskrbe s hrano, kjer živinoreja predstavlja sektor z največjim vplivom na podnebne spremembe v kmetijstvu. Tudi zato je zaskrbljujoče dejstvo, da se je v primerjavi z letom 2022 število predstavnikov agro-živilskih podjetij in trgovinskih združenj, ki so (tudi kot člani delegacij) v prvi vrsti zagovarjali interese mesne in mlečne industrije ter intenzivnega kmetijstva, več kot podvojilo na končnih 340. Nika Tavčar iz Umanotere izpostavlja, da je “zaskrbljujoče, da se je diplomatskih pogajanj lahko neposredno udeleževalo ter nanje tudi vplivalo kar 120 predstavnikov velikih interesnih skupin, ki so bili hkrati člani posameznih delegacij. Leta 2022 je bilo takih delegatov zgolj 10.” V skladu z ambicioznimi pričakovanji je bila tako že v prvih dneh COP28 predstavljena Deklaracija o trajnostnem kmetijstvu, odpornih prehranskih sistemih in podnebnem ukrepanju*, ki (prva v zgodovini podnebnih vrhov) povezuje podnebne spremembe in hrano, kar v Umanoteri pozdravljamo. Kljub temu, da je med 158 podpisnicami najti države, kot so ZDA, Kitajska in Brazilija, pa v Umanoteri poudarjajo dejstvo, da dokument ni pravno zavezujoč, prav tako pa ne postavlja jasnih ciljev in ukrepov ter v (pre)splošnem zapisu med drugim ne izpostavlja nujnosti spremembe prehranjevalnih navad in zmanjšanja (prevelike) potrošnje mesa.

Konec Evrope

Polona Jamnik je v prejšnji številki Mladine nazorno prikazala zmešnjavo v evropski politiki do zelo aktualnih problemov v svetu, v veliki meri kot posledico posnemanja politike ZDA. Zelo moti to, poleg drugega, da so vladajoči politiki evropskih držav preslišali Generalnega sekretarja ZN, ko je ob nasilju Hamasa opozoril, da je to nasilje potrebno obravnavati v kontekstu obravnavanja Palestincev s strani izraelske vlade. Torej tu ne gre samo za pravico Izraela do samoobrambe.

Zaradi te izjave je izraelska diplomacija zahtevala od generalnega sekretarja, da nemudoma odstopi. V medijih nisem opazil, da bi vsaj ena evropska država vzela v bran Generalnega sekretarja in podučila Izrael, da se ne morejo obnašati do njega tako kot se obnašajo do Palestincev. Seveda so med politikami evropskih držav tudi določene razlike. Španski predsednik vlade ob obisku Izraela ni objemal predsednika izraelske vlade, pač pa mu je razložil, da je to, kar počnejo, vojni zločin. Izrael je iz Španije odpoklical svojega veleposlanika na posvetovanje.

Če bi bile vlade evropskih držav resnične borke za demokracijo in človekove pravice, bi morale biti same tiste, ki bi odpoklicale iz Izraela svoje veleposlanike na posvet. Do takšnega skupnega sklepa v okviru EU gotovo ne bo prišlo zaradi Nemčije, ki se čuti krivo zaradi nemškega holokavsta nad Judi.

Nacistična politika je temeljila na politiki večvrednosti germanske rase in manjvrednosti vseh ostalih. Za slovanske narode se je nacistični veljak Borman igral celo z odstotki - koliko posameznega slovanskega naroda je možno germanizirati, koliko ga je potrebno fizično uničiti in koliko zasužnjiti. Glede izraelske podcenjevalne politike do Palestincev najbolj pričajo številne kritične resolucije Sveta ZN za človekove pravice in resolucije Varnostnega sveta ZN, ki jih Izrael nikoli ni upošteval. Sedanje neusmiljeno bombardiranje in raketiranje Gaze ter onemogočanje življenjsko potrebne oskrbe prebivalstva Gaze spominja na nacistični pristop požgane zemlje.

Izraelska vojska je napovedala totalno uničenje Hamasa. Tudi nacisti so napovedovali uničenje odporniških gibanj. To jim ni uspevalo, ker je povečevanje nasilja je rojevalo vedno nove odporniške skupine. Ne verjamem, da z nasiljem nad Palestinci možno rešiti problem trajne varnosti Izraela in posredno tudi ostalih držav. Upam, da bodo tako v Izraelu kot tudi med Palestinci počasi prevladale tiste sile, ki bodo pripravljene iskati miroljubno in pravično rešitev tako za Izrael kot tudi za Palestince. 

Diverzifikacija virov energije s figo v žepu

Širitev deleža obnovljivih virov energije v Sloveniji se odvija s figo v žepu. Ne moremo sicer zanikati, da je določena stopnja truda že vložena v širitev izkoriščanja vetrne in sončne energije, toda ta je le minimalna in še daleč od svojega potenciala. Podpora izkoriščanju potenciala celotnega nabora obnovljivih virov energije je v prvi prestavi in bojim se, da dlje kot do druge prestave ne bo prišla. Zakaj? Podpora drugemu bloku jedrske elektrarne je tretjo prestavo dosegla že pred leti in pripravlja se na prestavitev v četrto, ki bo odvzela vso pozornost drugim energetskim opcijam.

Podpora gradnji drugega bloka jedrske elektrarne bi nam morala biti vzorčni primer, kako se spoprijeti najprej s temeljito analizo nabora razpoložljivih možnosti in nato z izbiro najboljše energetske prihodnosti za Slovenijo. Nezadostno je opravljena že prva naloga – temeljito ni ne analizirana ne predstavljena alternativa energetskih rešitev drugemu bloku jedrske energije. Razlog? Ker ne mislimo resno oziroma smo resni zgolj pri podpori drugemu bloku jedrske elektrarne. In to jasno nakazujeta tudi zadnji dve dejanji te vlade.

V javni obravnavi je Resolucija o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji. Ta bi morala v svojem besedilu naslavljati to, kar njen naslov predstavlja. Toda bralcu ni treba niti brati med vrsticami, saj je že iz površnega preleta resolucije razvidno, da je že vse dogovorjeno, da so in bodo kakršnekoli razprave o alternativah drugemu bloku zgolj in le še farsa. Tako med drugim 6. člen jasno govori o izgradnji novega bloka jedrske elektrarne, 7. člen o zavezujočem okvirju za dolgoročno rabo jedrske energije, ne da bi se predvidelo, da državljani lahko na referendumu to opcijo zavrnemo, 10. člen o namišljeni, široki podpori javnosti ter hkrati predvideva, da lahko pri prenovi nacionalnega jedrskega programa strokovno sodelujejo malo da ne kar učenci, ki se še učijo poštevanke, saj med deležnike vključuje tudi inštitucije šolskega sistema, se v 11. členu opredeljuje do širitve jedrskih kapacitet, v 16. členu ponovno predvideva, da v javnosti prevladuje zaupanje za širitev jedrskega programa, se v 21. členu opira na umetno ustvarjeno definicijo, da bo Slovenija energetsko neodvisna, čeprav se gorivne elemente uvaža, ter v 27. členu predvidi jedrske novogradnje tudi za namen pridobivanja vodika, kar je ekonomsko povsem neupravičeno, saj je njegovo pridobivanje smiselno le pri izkoriščanju neporabljene energije, pridobljene iz obnovljivih virov energije.

Če je morda kateri izmed bralcev še vedno optimističen in dvomi, da se vodilna politična in jedrska srenja ni že dokončno odločila, kakšna bo naša energetska prihodnost, naj opozorim, da se je Slovenija te dni pridružila Deklaraciji COP28 predsedstva o potrojitvi zmogljivosti jedrske energije, s katero se je zavezala, da bo glede na leto 2020 do leta 2050 potrojila jedrske zmogljivosti. Preprosta matematika pove, da to pomeni širitev na več kot 2000 MW jedrske energije, kar ne pušča prostora za diverzifikacijo virov energije. Izkoriščanje celotnega potenciala obnovljivih virov energije z manjšimi, nekaj sto megavatnimi elektrarnami, ki bi se v prostor umeščale hitreje in ceneje, ni prioriteta. Jasno, da ne. Pri tej izbiri se v ozadju ne morejo sklepati tako velike obljube, kot se lahko sklepajo s projektom, ki bo verjetno stal vsaj dvajset milijard evrov.

Poezija kot sredstvo upora

Spoštovani, v Mladini z dne 27. 11. 2023 na str. 11 v članku Luke Volka Poezija kot sredstvo upora s podnaslovom Študenti ljubljanske Filozofske fakultete so protestno brali palestinsko poezijo citirate sporočilo študentke Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL), ki EU in vodstvu FF očita strahopetnost, čeprav je branje poezije potekalo na FF z dovoljenjem taistega vodstva, ki bi se lahko do dogodka opredelilo negativno ali pa bi ga ignoriralo.

Filozofska fakulteta kot osrednja slovenska humanistična institucija pri študentih spodbuja razmišljanje in kritično misel ter opredeljevanje do svetovnih problemov, zato je institucija odprtih vrat za izražanje solidarnosti z manjšinami, ki se jim godijo krivice, in za opozarjanje na probleme v družbi. Redno gostimo dogodke Amnesty International in smo nasploh odprti za družbeno kritičnost in izražanje solidarnosti, tudi v povezavi z izraelskimi napadi na civilno prebivalstvo v Palestini ali risanjem svastike na vrata Židovskega centra. Tako so kolegi in kolegice na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete na Zavetiški 5. 10. gostili Kulturno ambasado Palestine z dogodkom z naslovom Uspavanje: melodije spominov, uteh in sanj, prof. dr. Uršula Čebron-Lipovec je skupaj s študenti 21. 11. organizirala dogodek z naslovom Genocid v Palestini: kaj lahko naredimo?, pripravljajo še dogodek Genocid v Palestini 2: Teorija in praksa sionizma v začetku decembra.

Pa še à propos branja palestinske poezije: študentke pripadnice študentskih društev Iskra in Mladi za podnebno pravičnost so na vodstvo v nedeljo, 19. 11., ob 14.43, naslovile odločitev, da bodo v sredo, 22. 11., ob 12. uri na Filozofski fakulteti brale palestinsko poezijo. V odgovoru na sporočilo smo zapisali, da podpiramo njihovo branje palestinske poezije, da pa se branja ne vodstvo FF ne predstavniki študentov iz Študentskega sveta FF ŠSFF ne bodo udeležili, ker istočasno poteka seja fakultetnega senata. Mislim, da smo vsi dolžni govoriti resnico in nič drugega kot to: postavljanje odsotnosti predstavnikov vodstva FF na dogodku v kontekst strahopetnosti je torej povsem neprimerno, še toliko bolj pa v luči razprave na senatu FF, ki je potekala skoraj istočasno z branjem poezije in kjer se je senat opredelil do podpisa peticije v podporo Palestini, ki jo bomo naslovili na vlado Republike Slovenije.

Žal v kontekstu potrošniške družbe, ki hlasta po dobrih zgodbah, v medijih bistveno več prostora dobijo obsodbe kot pohvale: na Filozofski fakulteti si želimo, da bi nas pri vsem, kar pomenimo in damo družbi na področju družboslovja in humanistike, predstavljali pozitivno oziroma vsaj objektivno. Tako se bodo razprave osredotočale na tiste, za katerih podporo organiziramo dogodke, in ne bodo povzročale dodatnih nesporazumov. 

Zaušnica Brodnjaku in NLB

Spoštovana novinarka Monika Weiss.

Odzivam se na vaš članek »Zaušnica Brodnjaku in NLB«, objavljen v 47. številki Mladine. Skrivnost poslovnega uspeha naših bank in hranilnic ob poceni depozitih namreč ostajajo tudi dragi krediti: za izredni limit (prekoračitev stanja) imenovan Dovoljeno negativno stanje na NLB Osebnem računu banka zaračuna letno obrestno mero 11,9 odstotka, kar je le 0,1 odstotka manj od zakonsko predpisane obrestne mere zamudnih obresti in znaša 12 odstotkov. Spomnim se, da so v ne tako daljni preteklosti banke za pozitivni saldo na osebnem računu plačevale tudi 1 odstotek obresti, v NLB znaša danes letna obrestna mera za pozitiven saldo na osebnem računu neverjetnih 0,0001 odstotka. Pa razumi, kdor lahko! 

Konec Evrope

Hipokrizija EU z našo državo vred. Rusofilija in antisemitizem. Živimo v norem svetu, kjer ljudem, ki se zavzemamo za mir in pravično sožitje vseh prebivalcev Planeta, lažno pripišejo vse negativno, kar jim pade na pamet. Ko se zavzemamo za prekinitev ukrajinsko ruske vojne, ali bolje, rusko ameriške vojne, kar naenkrat podpiramo Putina, čeprav smo obsodili njegovo »vojaško operacijo«. Ko se zavzemamo proti sankcijam za ruske umetnike, športnike in civilno prebivalstvo, postanemo Rusofili.

Ko obsojamo Hamasov napad na Izrael, kjer so umrli civilisti, in hkrati obsodimo nesorazmerno izraelsko maščevanje nad prebivalstvom Gaze - polovica je otrok -, ki vodi v genocid, smo »Hamasovci«. Po mnenju naših zagrizenih desničarjev, bi nas morali, teroriste, fotografirati ter fotografije poslati na ameriško ambasado. In ne zaradi vojn, ki divjajo v bližini domovine, ampak zaradi miroljubnega shoda dvignejo še stopnjo ogroženosti.

To je svet, kjer so bogataši, ljudje na visokih položajih, belokožci in njihovi begunci, ljudje krščanske in judovske vere več vredni od ostalih. Tudi morda Slovanov? In večvredni si vzamejo še to pravico, da manjvredne imenujejo živali. To je svet, kjer velja svetost življenja samo za ene, samo eni imajo pravico do svoje države, do svoje obrambe. To je svet hipokrizije, prikrojenih dejstev, laži, enostranske propagande in zatiranja drugega mnenja. Tudi z zaporom, ali še huje. To je svet, kjer so zaradi enakih dejanj eni zločinci, spravili bi jih pred haaško sodišče, drugim pa hitijo izražat neomajno podporo, ali pa napnejo vse sile, izrabijo vse zveza za en samcat foto-termin z njimi.

Rusko-ukrajinska vojna in palestinsko-izraelski konflikt imata veliko skupnega. Recimo, nepriznavanje zgodovine. Ne ruski in ne Hamasov napad ni bil izzvan, pravijo. Pretvarjajo se, kot da se Nato ni naselil na ruske meje in da ni upošteval ruskih opozoril. Pozabljajo, da je nezakonito ukrajinsko vodstvo, postavljeno iz ZDA, več let pobijalo rusko prebivalstvo v Donbasu, ki jim je vzelo osnovne človekove pravice, sporazum v Minsku pa je bil samo pretveza za oboroževanje. Zdi se mi, ne najdem besed, naravnost grozljivo je, da človek židovskih korenin, Volodimir Zelenski, slavi nacista Stepana Bandero, ki mu postavljajo spomenike in z neonacistično organizacijo Azov pobija Ruse, ki so Žide v 2. svetovni vojni osvobodili. Razočarana sem nad Angelo Merkel, ki je šele pred nedavnim priznala, da je z dobrim odnosom samo zavajala Putina.

Pozabljajo, tudi naši politiki, in še zlasti SDS z Janšo, da si Izrael že leta prisvaja palestinsko ozemlje, izvaja apartheid, pobija palestinsko prebivalstvo in ne upošteva niti OZN niti VS. Kako se je Cerar hvalil, ob tem, ko so preložili priznanje Palestine, da se v naši Soči rehabilitirajo palestinski otroci. Zdaj bo zanje postelj v Soči veliko premalo ali pa jih ne bodo potrebovali, ker bodo prej pred našimi očmi vse pobili.

Črno-belo slikanje in brezpogojna podpora Ukrajini. Tudi Tanje Fajon: Ukrajino bomo podpirali, dokler bo treba. Do kdaj? Dokler se bodo borili in umirali (Slovani) zaradi interesov ZDA? Ukrajinci pa na vse načine iščejo možnosti, kako  bi si zagotovili življenje in ne bi umirali v neenakovrednih spopadih. In neomajna podpora Izraelu? Holokavst ne more biti nobeno opravičilo za njihov načrtovani genocid, niti za izraelskega predsednika niti za Nemce zaradi njihovih občutkov krivde. Naša desnica v podpori prednjači - si bo JJ nadel kravato z Davidovo zvezdo in se šel še on rokovat v zahvalo za vse prisluškovalne naprave? Sedanje vodstvo pa vsaj doda o »upoštevanju mednarodnega prava« in si lajša vest z večjo humanitarno pomočjo.

Lažna propaganda. Za vse zločine so takoj krivi drugi. Rusi zaradi rakete, ki je ubila poljska civilista, uničenja Severnega toka …, masaker v bolnišnici pa so naredile palestinske rakete. Biden že ve.

V EU moramo biti do konca enotni in podpirati ameriško svetovno prevlado, ki jo izgubljajo, pa čeprav na naš račun. (Prebrala sem, da vojne ZDA na Bližnjem vzhodu za Netanjahuja poganjajo bogati ameriški Židje.) Se še spomnite besed Victorie Nuland Kagan, tudi sedanje državne podsekretarke v Bidnovi administraciji: »Fu*k the EU!« V teh besedah se skriva vsa resnica o odnosu do Evropejcev in posredno do vseh drugih.

Koliko nedolžnih ljudi bo še moralo umreti? Kdo je našim predstavnikom dal pooblastila, da sodelujemo v teh morijah? Ne sprejmem izgovorov, da je Slovenija majhna in da nimamo nobenega vpliva. Pravična in odločna stališča niso odvisna od velikosti države, ampak od pokončnosti, resnicoljubnosti in poštenosti ljudi. 

Res, Predsednica?

Dragi Matevž, to pismo ni namenjeno tebi, saj nisi bil ravno razpoložen za dialog, ampak ga ponujam kot svoj zaključek najinega dopisovanja, ki si ga imenoval ”nadmudrivanje”, z neprijetno konotacijo južnjaškega jezika in južnjaške mentalitete, ki naj bi bila moja.

Po tvojem strastnem odobravanju geste odpuščanja mlade aktivistke s strani Predsednice sem te javno zaprosila za pravniško razlago okvirov svobode izražanja: ali namreč ima reakcija na neko izražanje stališča, kak poseben, denimo kronološko pogojen status ali mora recimo preteči določen čas, in koliko časa, da je reakcija dovoljena. Namesto odgovora, ki bi lahko bil ”ne vem”, ”ni pravno vprašanje”, ali ”obstoječi zakon zahteva preformulacijo” ali nekaj čisto drugega, sem dobila negativne ocene ne samo mene, ampak neke fantomske skupine, ki da ji pripadam: ”mi” sovražimo neumne in bi jim radi zmanjšali (enake) pravice, če zgostim tvoje pripombe. Poskusila sem na različne načine spodbijati to tvoje prepričanje – izognila sem se edino temu, da te naredim smešnega, ker te preveč spoštujem. Ni delovalo. V zadnjem pismu si poskušal še s tistim res zadnjim odvetniškim trikom – da me toliko sprovociraš, da končno priznam, da sovražim neumne in jim zanikam pravice, predvsem pa svobodo izražanja. Popolnoma si me prepričal: naloga vseh, ki nismo desnica, je, da (brezplačno) izobraževanje vseh postavimo ne samo kot cilj, ampak kot osnovno metodo ustvarjanja drugačne družbe. In za tvojo potrditev mojega stališča sem hvaležna. 

Ustavimo vojno

Iz dneva v dan, iz ure v uro beremo in poslušamo statistiko žrtev v izraelsko-palestinskem spopadu. Najprej skupno število pobitih, potem pa še število pobitih otrok, včasih pa samo število otrok. To je mučno, pa ne zaradi toliko pobitih ljudi, ampak zato, ker ni res, ker to niso resnične žrtve vojne. To je politična propaganda – ena stran poudarja pobite Izraelce, druga pa pobite Palestince. Mrliči niso žrtve, mrličem je vseeno. Umrli so malo prej, kot bi sicer in to je z njihove strani vsa tragedija. Resnične žrtve so tisti, ki preživijo. Žrtve vojn ali terorističnih napadov so vdove, otroci brez staršev, otroci brez otroštva, invalidi, tisti, ki ostanejo brez doma, brez bodočnosti, o kakršni so sanjali, brez življenja, kakršnega so živeli. Žrtve so begunci, razseljeni, osiromašeni. A je to kako življenje, če si obsojen živeti od humanitarne pomoči?

Mrlič in smrt sta starodaven tribalen tabu, ki pa je še vedno globoko zakoreninjen v sodobnem človeku. Zato vodimo statistiko umrlih v prometnih nesrečah, ne pa statistike paraplegikov ali vdov in sirot. Mrlič naredi vtis, paraplegik pač ne. Mrličev in smrti se bojimo, strah pa je preprosto čustvo, ki se ga da učinkovito uporabiti in zlorabiti. Drugi predmet politične propagande, čeprav pozitivne, pa so otroci. Vsa višje razvita bitja imajo vgrajen zaščitniški odnos do mladičev, celo do mladičev drugih vrst, če slučajno niso plen. Do mlade mucke ali psička se obnašamo povsem drugače kot do odraslega psa ali mačke. Nekateri ob pogledu na mladiča zgubijo razsodnost in se pričnejo obnašati iracionalno. Na primer sedaj že razvpiti primer mengeškega gasilca, ki je reševal otroke iz poplavljenega vrtca. Zanj so zbrali četrt milijona sredstev, dvomim pa, da bi sploh pričeli zbirati, če bi na fotografiji, ki je krožila po medijih, reševal starko iz poplavljenega doma upokojencev. S statistiko pobitih otrok je laže spodbuditi proteste kot s statistiko ranjenih in onesrečenih otrok, čeprav je teh nekajkrat več in bodo zaznamovani za vse življenje. Pri pobitih otrocih se združita tabu in biologija.

Ko smo priča taki tragediji, kot je sedaj ta v Palestini, je vsekakor treba povzdigniti glas in protestirati proti očitnemu genocidu in pozivati k miru. Težko pa razumem filozofe, politike, politologe, ki natanko vedo, da apeli za mir še nikoli niso ustavili nobene vojne. Namesto, da bi razkrivali dejansko situacijo, razpredajo različne hipoteze, se zavzemajo za pravičnost in pozivajo k miru. In to že kakih sedemdeset let, karavana pa gre naprej. Franček Drenovec je v Pismih bralcev v Mladini objavil samo dva stavka: »Ni palestinskega vprašanja. Je izraelsko.«. Ta dva stavka povesta več, kot vsi članki, kolumne, analize in pozivi k miru. Ja, za izraelsko vprašanje gre! Osredotočanje na palestinsko vprašanje je gašenje požara z vedrom vode.

Pred dnevi je nekdo na vratih Judovskega centra v Ljubljani narisal kljukasti križ. Čeprav je to po vsej verjetnosti delo posameznika, so mediji mahom poročali v stilu: »Neznanci so na vrata Judovskega kulturnega centra …« in niso pozabili dostaviti, da je za temi vrati muzej holokavsta. Torej, v Ljubljani imamo protijudovsko organizacijo. Ne, nimamo je! To dejanje je primitivno, ni pa ga zakrivil klasični antisemit, kljukastega križa ni narisal Brščič. Današnje ogorčenje javnosti ni uperjeno proti Judom ali judovski veri, ampak proti državi Izrael. Pa smo pri bistvu problema. Izraelski politiki vztrajno enačijo državo Izrael z judovstvom. Vsako kritiko Izraela ali dejanj izraelske vojske označijo za antisemitizem in na dan potegnejo holokavst. Že sedemdeset let in svet jim naseda. Holokavst pri Evropejcih in Američanih še vedno izzove občutek krivde in nelagodje, ki ga izraelski politiki spretno izkoriščajo. Skrajni čas je, da se tega nelagodja znebimo in izraelskim politikom v obraz zabrusimo, da so oni tisti, ki skrunijo spomin na holokavst. Šest milijonov žrtev največjega zločina v zgodovini človeštva jemlje Izrael za talce in z njimi izsiljuje mednarodno javnost.

Dejstvo je, da izraelska politika državo Izrael pojmuje kot državo judovskega naroda in imajo to tudi zapisano v temeljnih aktih (ustave tako nimajo, nekateri pa namesto nje uporabljajo kar Toro). Po trenutni ureditvi ima Izrael prebivalstvo prvega in drugega reda. Zato se ni treba čuditi, če kakemu politiku uide, da so nejudovski prebivalci Izraela »živali«. Iz tega dejstva izvira večina, če že ne vsi problemi v Izraelu in Palestini. Če bi mednarodna skupnost resnično želela, da se palestinski problem končno prične reševati, bi bilo treba pričeti na tem koncu. Najti bi bilo treba način, kako Izrael prisiliti, da postane država enakopravnih prebivalcev. Odločno bi bilo treba povedati: če želi Izrael veljati za sodobno demokracijo evropskega tipa, naj v svojo zakonodajo zapiše, da je Izrael država državljanov z večinskim judovskim narodom. Če ne zmorejo ločiti med državo, narodom in veroizpovedjo, je to njihov problem, ki mednarodne javnosti ne bi smel zanimati.

Slovenija ima enkratno priložnost, da kot nestalna članica varnostnega sveta OZN sproži reševanje izraelskega problema v tem smislu.

Veleizdaja

V uvodniku pod naslovom Veleizdaja (Mladina 10.11.23) očitate Nemcem, da se bodo “verjetno že čez leto izgovarjali, da “niso vedeli”. Kot “niso vedeli” med drugo svetovno vojno, In kot “niso vedeli”, da z navezavo na poceni ruski plin ustvarjajo Putina in mu dajejo moč. Tudi za napad na Ukrajino. Putin je bil nedemokrat že pred napadom na Ukrajino.” Zelo rad bi poznal logiko očitka (!) o navezavi na poceni ruski plin?

Tako Putinu kot Rusiji, tako se zdi, gre kar dobro brez prodaje plina Nemčiji. Kako je lahko nizka cena plina za Evropo problem za kogarkoli, razen za ameriško naftno industrijo?

Danes je vendarle že jasno, da je stalnica ameriške politike do Nemčije in Rusije, da naj bo Nemčija na tleh, Rusija zunaj in ZDA znotraj. Tisti, ki hoče, tudi ve, kdo in zakaj je razstrelil plinovod Severni tok. Prav tako so znani, večkrat glasno deklarirani cilji Bidna in ameriških neokonzervativcev, uničiti, ali vsaj izkrvaveti Rusijo in odstraniti Putina. In izničiti konkurenčnost evropskega gospodarstva. Kaj se je dogajalo na trgu Maidan leta 2014 bi danes tudi morali že vedeti. Vsaj novinarji. Ve se, da je maidanske demonstracije sprožil predlog o asociaciji Ukrajine in EU, ki je zahteval od Ukrajine prekinitev vseh gospodarskih odnosov z Rusijo. Kar je povzročilo Janukovičev odlog podpisa. Kdo je pobil demonstrante in policiste in sprožil odstavitev demokratično izvoljenega Janukoviča ter odcepitev Donbasa, se tudi ve. Nedemokratični Putin je zahteval ureditev evropske varnostne arhitekture. Demokrata Holland in Merklova pa sta ponosna na zlorabo Putinovega zaupanja, saj, kot trdita oba, sta na pogajanjih v Minsku zgolj kupovala čas za oborožitev Ukrajine. Boris Johnson je uspešno prekinil mirovno pogodbo v Carigradu, ki je Ukrajino ohranjalo celo (razen Krima). Poleg tega bi tista mirovna pogodba ohranila življenja pol milijona ljudi. Kaj je rezultat ameriške in EU politike? Pol milijona mrtvih Ukrajincev in Rusov. Uničena in zapufana Ukrajina (Land lease pogodbe). Deindustrializacija Nemčije. Recesija v EU. Poražena in ozemeljsko oskubljena Ukrajina. Rusija zaveznica Kitajske. Evropa degradirana v hinavsko tolpo narodov in narodičev, čedalje bolj sprtih in ponižnih vazalov ameriške orožarske industrije.

Bravo! Izrael igra proti Arabcem isto pogubno „proxy“ vlogo, kot jo igra Ukrajina proti Rusiji. Obe državi sta ob tem baje baklji demokracije za vse, razen za ukrajinske Ruse in Palestince. Da o “nedemokratični” 80% podpori Putinu v Rusiji sploh ne izgubljam besed. Poleg tega: od kdaj je ruska demokracija naš problem!? 

Res, predsednica?

Svetlana Slapšak pa bi »nadmudrivanje« še kar nadaljevala. Prav – ko bo pojasnila, kako naj »manj pametni« razumemo tole njeno »pametno« misel: »Nadalje verjame« /namreč Krivic/, »da imajo neumni ljudje enake pravice (kar je sicer samoumevno …)« kot pametni. Da, res mislim tako – le to mi iz gornjega sprenevedavega izmikanja ni jasno, kaj si o tem misli Svetlana Slapšak: ali imajo tudi »neumni ljudje« pravico razširjati svoje ideje (kar da je sicer samoumevno, kot pravi sama) – ali da kljub temu pametni smejo »materialne manifestacije te svobode« neumnih kar uničiti, če jim niso všeč? Da o stopnji kulturnosti delitve pravic na pravice pametnih (naprednih) in pravice neumnih (nazadnjaških) niti ne govorimo. 

Res, predsednica?

Zadnjih 5 številk Mladine spremljamo “nadmudrivanje” cenjenih Svetlane Slapšak in Matevža Krivica. Prva literarna zgodovinarka in antropologinja, drugi pravnik in ustavni sodnik v prvi sestavi. Moram priznati, da nimam nobene izobrazbe obeh, niti kilometrine v času sestavljanja samostojne Slovenije, pa verjetno tudi inteligence, ker preprosto ne razumem, okoli česa se “nadmudrivata”.

Matevž Krivic se je strinjal s predsednico Natašo Pirc Musar, ko je odslovila aktivistko Saro Štiglic iz mladinskega posvetovalnega telesa, ker je s kolegicama pulila zastavice aktivistk, nasprotnic splava. Vsaka zastavica naj bi predstavljala 20 “ nasilno prekinjenih “ življenj. Krivic je potezo predsednice podprl, jaz pogojno. Menim, da bi predsednica morala pred svojim ukrepom Saro Štiglic poklicati na razgovor, ji razložiti njeno napako in če bi se opravičila, je ne bi odslovila.

Greh Krivica, ki je sprožil polemiko med imenovanima, je bil, da Krivic razume napako mladih aktivistk, ne pa ravnanja starejših državljanov, ki nekritično spodbujajo deljenje ljudi. Tak je primer Roberta Goloba, ki je ravnanje Štigličeve javno podprl kot primer mladostnega uporništva.

A mene zanima bolj to, zakaj nasprotniki pravice do splava tej pravici nasprotujejo. Sara Štiglic bi opravila mnogo boljše delo, kot je puljenje zastavic, če bi javnosti predstavila razloge, zakaj se mlade ženske odločajo za splav. Na portalu iskreni.net sem prebral 10 razlogov, ki so jih te mlade ženske navedle: starši me bodo ubili, če zvedo da sem noseča, ne morem skrbeti zase, kaj šele za otroka, splav je legalen, fant me bo pustil, če ne bom naredila splava, mama pritiska name, naj naredim splav, da sem zanosila, je bila napaka, rada bi to spremenila, ne želim si telesnih sprememb, ki jih bo spremenila nosečnost, saj to še ni otrok, je le skupek celic, noseča sem, ker sem bila posiljena, moram narediti splav, ni druge poti. Zanima me, kaj bi nasprotniki splava rekli na to. Najnovejša raziskava iz leta 2023 je izpostavila, da 60 % žensk obžaluje svojo odločitev o splavu.

Hvala bogu, da Slovenija (še ) ni Amerika. Kakšne posledice imajo zaradi nazadnjaškega predsednika, ki je preračunljivo sestavil zasedbo vrhovnega sodišča, je znano. Tudi Pahorju je pri nas skoraj uspelo.

A tudi v Ameriki se stvari spreminjajo. 

Jedrska ideologija

Kakšno mnenje naj ima povprečen državljan Slovenije o najbolj optimalnem, okoljsko sprejemljivem energetskem scenariju za prihodnost Slovenije, ko vestno spremlja osrednje medije, da bi se poučil o področju, sliši pa predvsem: Slovenija je jedrska država; Če hočemo imeli električno energijo, je NEK2 edina opcija; Energetsko neodvisnost in energetsko varnost nam lahko prinese le NEK2; Poglejte vso škodo, ki jo okolju prinašajo fosilna goriva in obnovljivi viri energije, jedrska energija pa je zeleni, brezogljični vir energije, itd?

Verjetno že začenja verjeti, če ni že popolnoma prepričan, da ta, ena izmed manjših držav na svetu, druge zelene opcije, kot gradnjo NEK2 zagotovo nima. Morda je samo malce v dvomih, ali bi navijal za 1100 MW, 1200 MW, 1600 MW, ali pa raje kar za 2400 MW mega jedrsko veličino.

V resnici povprečen državljan Slovenije ni deležen poštenega javnega diskurza, ki bi enakovredno predstavil tudi drugi del celotne slike jedrske energije. Kolikokrat lahko posluša oddajo, prebere članek, se udeleži konference, kjer ne prevladuje mnenje predstavnikov jedrske industrije? Kjer lahko sliši tudi kaj o realnih negativnih izzivih izbire scenarija, ki predvideva gradnjo NEK2 - problematiki skladiščenja visoko radioaktivnih odpadkov, o visoko verjetnem zamujanju za predvideno časovnico pri gradnji jedrskega bloka in s tem potencialno rastjo finančnih stroškov, o možnih jedrskih nesrečah zaradi vse večjih ekstremnih vremenskih pojavov, človeški napaki, kibernetskem napadu, grožnji vojne, o izpustih toplogrednih plinov, ki jih prispeva pridobivanje, procesiranje, plemenitenje urana, gradnja nuklearke in nenazadnje tudi o umetno ustvarjeni definiciji, da jedrska energija prispeva k energetski samozadostnosti in varnosti, čeprav jedrske gorivne elemente uvažamo, hkrati pa glavnino kvazi diverzifikacije stavimo na jedrsko energijo? Običajno se tiho, na hitro, brez pompa prikaže kakšnega nevladnika, ki poskuša celostno nasloviti področje, ga pa prej ali slej že kdo ozmerja, če že ne za nepoznavalca stroke, pa vsaj za družboslovca, kar naj bi bila danes že kar sopomenka za neznanje.

Državljan Slovenije bi moral, še preden dobi priložnost za glasovanje na referendumu o NEK2, slišati in prebrati čim več diskusij, mnenj o alternativah NEK2. O izzivih in priložnostih, ki jih prinašajo alternativni scenariji, alternativne mešanice energetskih virov. Moral bi razumeti, da je odločitev o NEK2, odločitev za najmanj 50 let (če ne štejemo radioaktivnih odpadkov). Da s to odločitvijo ni možnosti spreminjanja energetske mešanice, saj bi kakršnakoli resna sprememba še konkretno doprinesla k že tako visokim cenam električne energije v prihodnosti. Mora razumeti, da se ob vsej pozornosti, ki je namenjena podnebni krizi v državah sveta, pospešeno spodbuja razvoj novih energetskih tehnologij. In ko se te zgodijo, in zgodile se v prihodnjih letih bodo, diverzifikacija virov energije pridobi popolnoma nov pomen. Alternativni scenarij, ki bi na primer vseboval energetsko mešanico čim večjega deleža obnovljivih virov energije in malih modularnih reaktorjev (npr. 200-300 MW), ki bi jih začeli umeščati v prostor postopoma, bi omogočil hitro vključitev oz. dopolnitev scenarija z neko novo prebojno energetsko tehnologijo. Tak scenarij bi med drugim pomagal tudi k manjši stopnji korupcije (ki bo neizbežno dejstvo pri scenariju z NEK2), omogočil hitrejšo realizacijo s postavitvijo manjših objektov, postopno doziral finančna sredstva in omogočil hitrejšo sanacijo kakršnihkoli težav obstoječih manjših elektrarn.

Diskurz o prednostih in slabostih alternativnih scenarijev naše prihodnosti mora potekati časovno, vsebinsko ter strokovno diverzificirano, ne pa enostransko, s peščico zgolj jedrskih strokovnjakov, ki poudarjajo le prednosti NEK2, čemur smo priča že leta. Prav je, da državljani soodločamo o energetski prihodnosti svoje države, vendar je tudi prav, da razumemo, da se z odločitvijo za NEK2, morda odločamo tudi za precej višje stroške električne energije ter potencialno ogrožamo našo energetsko varnost in samozadostnost, saj vse stavimo na enega konja, ki bi morda lahko ob ’luknjici’, ki bi bila večja od šivankinega vboda, klecnil za vedno. 

Zdravnica in političarka v eni osebi

Oddaj z novinarjem Možino že dolgo ne gledam. Zaradi njegovega pristranskega, nestrokovnega vodenja, zaradi laži in natolcevanj, ki jih dodaja in tudi izvablja iz sogovornikov, vse s ciljem blatenja političnih nasprotnikov ter njihovih prednikov. In še mnogo drugih, tudi iz lastne hiše. Ne gledam ga zaradi (nekaterih) s posebnim namenom izbranih gostov, med katere gotovo spada tudi zdravnica Tina Bregant.

O njej sem si ustvarila mnenje že med epidemijo, ko se je v vlogi sekretarke na ministrstvu za zdravje s svojimi stališči vsevedno postavila nad ministra in zlasti nad epidemiologe, ki jih je Janša že prej odrinil na stran. Zdaj se kot govornica pojavlja na Ruparjevih shodih, ker ji je tako zelo mar za preživetje upokojencev, ki da bodo nastradali pod nesposobno in krivično Golobovo vlado. Zame je to samo veliko sprenevedanje za politične točke in še huje, velika hipokrizija. Ji je bilo mar za starostnike, ki so, žal, množično umirali po domovih, ker so se odločili, da jih ne bodo hospitalizirali? Morda so se za to odločili zaradi neizkušenosti ali nevednosti v novi, gotovo tudi za odgovorne stresni situaciji? Bregantova, menda kot pobudnica te sporne ideje, pa jo je celo imenovala dobra praksa, uporabna tudi za kasneje. Kaj pa je bila v resnici? Neprostovoljna evtanazija, za katero ne bo nihče odgovarjal? Ali še kaj hujšega?

Zaradi dveh člankov v Mladini, enega z zgoraj navedenim naslovom in drugega z naslovom Čakajoč zdravniško zbornico, sem njen intervju vseeno pogledala. Skozi vso oddajo sta se prepletali njena promocija in samohvala odlične zdravnice (ob najboljših učiteljih, profesorjih, mentoricah sploh ne more biti drugače), dobre ženske, ki ima rada otroke, se zavzema za nesrečnike brez lastnega glasu (le da se je nanje spomnila zdaj, ko ruši in poziva k rušenju Golobove vlade, v obdobju prejšnje vlade pa je bila nema). Prikazuje se v vlogi zagnane političarke za boljšo družbo - da ji otroci ne bi kdaj očitali pasivnosti –, pa je ta njena aktivnost že zdaj prepojena z neobjektivnostjo, dvoličnostjo, manipulacijami in lažmi. Je političarka, ki je med drugim prepričana, da pripada spominski dan samo žrtvam komunizma. Kaj pa žrtvam domobranstva in klerofašizma? Političarka, ki na ves glas kritizira Golobovo zapravljanje denarja, ne vidi pa problema v zapravljanju Janševe vlade. Ki se zgraža nad protestniki, ne vidi pa Janševega neustreznega odzivanja na pandemijo, razgradnjo demokracije, razgradnjo RTV Slovenija ter drugih ustanov in njegove hude represije. Pri vsem tem je nekaj časa celo sodelovala.

Ustavimo vojno

V člankih v Mladini – in povsod drugje – se spet na veliko piše o Palestinskem vprašanju. To je nesmisel. Ni Palestinskega vprašanja. Je izraelsko.

Pravica do spomina

Tvorci transparenta (foto na str. 49) so verjetno pozabili(?) na komunizem, ki bi si zaslužil mesto zgoraj zraven fašizma in nacizma. Slabo vest bi imel, če vam tega ne bi povedal. 

Res, predsednica?

Fiat iustitia, pereat mundus (Naj se zgodi pravica, pa čeprav svet propade)? Na začetku razprave, ki ji Matevž zdaj pravi »nadmudrivanje«, se mi je zdelo, da je prav to ključ za njegovo stališče. Zdaj je jasno, da govorimo o nečem povsem drugem, o banalnosti politične drže, ki gotovo nima nobene zveze s Kantovo interpretacijo poznosrednjeveške maksime: govori vladar, ne sodnik. Zaradi tako očitne banalnosti bi to moral biti moj zadnji odgovor. Matevžu sem kot izkušenemu pravniku zastavila preprosto vprašanje. Njegov odgovor je bil šibak, brezpredmetno je bilo nadaljevati z drugimi primeri kot so grafitarske vojne, pisanje in risanje po plakatih in podobno, kjer bi bil po Matevžu krivec pač tisti drugi, ki reagira. Ne, pravica za Matevža zagotovo ni problem, zanima ga predvsem svet. Zanj je glavni problem neka skupina, ki ji pripadam skupaj z večino avtorjev in bralcev Mladine (?) in ki pritiska nanj, osamljenega pravičnika in »levičarja«, kot se je večkrat predstavil. Naj verjame, kdor more. Ta skupina, vsa ošabna, v svojem napuhu »pametna« z izrazito negativno konotacijo, zatira in uničuje pravico manj pametnih, neumnih in zlobnih do svobodne in enakopravne uporabe svobode izražanja. In še posebej zavrača to, da se na materialne manifestacije te svobode nihče ne sme odzvati s posegi ali uničenjem, dokler jih narava ne izbriše. Moj odgovor na to nebulozno razlago je bil, da bi rada živela v družbi, kjer bi javno mnenje negovalo jasne kriterije javnega nastopanja in izločalo tiste, ki jih ne dosegajo. Na to mi je Matevž odgovoril, da je to „naša“ pravica (tistih zlobnih pametnih), in mi posredno pripisal nič manj kot stalinizem. Tako on razume javno mnenje. Nadalje verjame, da je svet pač takšen, kakršen je, da imajo neumni ljudje enake pravice (kar je sicer samoumevno, že samo izražanje takšnega stališča bi bilo po sebi neumno), in vse globlje pada v banalnost. Najbrž potem drži tudi, da imajo neumni ljudje pravico uničevati svet in da med njih ne gre posegati z opismenjevanjem, dvigom kulture, javnim nastopanjem in kritiko. Ali pa da ima pretiravanje s propagando, recimo proliferjev, samo po sebi nasprotne učinke: z drugimi besedami, pustite jih besniti in noreti, tako ali tako jih bo to uničilo ... čez stoletje ali dve! Po tej logiki ženske še vedno ne bi imele volilnih pravic, suženjstvo bi bilo še vedno zakonito, fizično kaznovanje in smrtna kazen bi bili globalni. Ali pa bi v domišljijskem primeru Matevž bil med tistimi, ki so obsodili Sokrata oziroma tistimi, ki so to odobravali. Ker Sokrat je verjel, da lahko iz vsakega izvabi boljše, bolj logično, uporabnejše razmišljanje, da bi vsi postali pametnejši. Sovražni ekskluzivist, nočna mora vsakega levičarja!

A tudi to sem doživela v mladosti: tista satirična revija, ki sem jo omenila v prejšnjem odgovoru, je bila rezultat resnega dela nas treh avtorjev na zafrkavanju, ker smo verjeli, da študentsko gibanje nujno potrebuje prav to. Za besedne igre smo uporabljali antične motive. V tiskarni so si delavci med seboj že izmenjevali naše štose in so nam pomagali, da smo odnesli nekaj izvodov revije. Kar se pa tiče naših kolegov, so nas nekateri „pravi“ levičarji proglasili za platoniste, zato je prišlo do povsem nore situacije: medtem ko so miličniki s palicami vdirali na študentski zbor, so nas ti levičarji ravno hoteli pretepsti, kot platoniste. In enim in drugim smo uspešno pobegnili. Še zmeraj bežim.

Terminalna banalnost pa je Matevžev opomin, da je ”»svoboda do drugačnega mišljenja« zelo pomembna v sodobni demokratični družbi”. Pravzaprav je zmerljiva, zame osebno in za vsakega pismenega človeka. Voltaire je svojo razpravo o strpnosti napisal v času sramotnega sojenja Jeanu Calasu: žal mu ni uspelo preprečiti mučenja in smrtne kazni nesrečneža, kar se je zgodilo leta 1762. Je nezakonito oviral svobodo odločanja sodnikov in izražanja razjarjenih državljanov Toulousa s tem, da je razpravo izdal že leta 1763? Zdaj mineva že tretje stoletje, odkar se Matevževa napoved o počasnem propadu nazadnjaških idej in dejanj nikakor ne uresniči – Calase še vedno mučijo in ubijajo. V tolažbo, Matevž, Voltaire je bil preganjan ... ker je reagiral. 

Intervju: Dušan Mes

V intervjuju v 44. številki Mladine je Dušan Mes, generalni direktor Slovenskih železnic na novinarjevo iztočnico, da so naše železnice v primerjavi z Avstrijo, Italijo ali Nemčijo ostale tam nekje v času po drugi svetovni vojni, izjavil: “Te primerjave niso poštene, ko pogledate Italijo, navadno vidite progo Milano – Rim, ne vidite pa proge Vicenza – kamorkoli.” In še: “Če želiš iz Vicenze v Rim, imaš podobne težave, kot če pri nas želiš iz Novega mesta v Novo Gorico.” Mar res? Izjava me je presenetila. Leta 2022 poleti sem namreč izkoristila ponudbo Trenitalia za tridnevno karto za vse regionalne in regionalne hitre vlake. Za prenočišče za ta tridnevni izlet po Venetu sem zaradi dobre frekvence vlakov do sosednjih krajev (Verona na zahod ter Padova & Venezia Mestre & Venezia Santa Lucia na vzhod) izbrala ravno Vicenzo.

Ker bi bilo mogoče, da se je vmes v Italiji kaj spremenilo, sem preverila vozne rede Trenitalia za petek, 3. 11. 2023, od 16:00 naprej. V smer Verone sem naštela 14 (štirinajst) regionalnih in hitrih regionalnih vlakov in 8 (osem) zelo hitrih vlakov (freccie). Za relacijo Vicenza – Venezia Mestre, od koder je mogoče s prestopom nadaljevati pot do Rima, pa sem za isto obdobje naštela kar 20 (dvajset) regionalnih in hitrih regionalnih vlakov in 10 (deset) zelo hitrih vlakov. Iz Vicenze v Rim bi bilo torej v petek, 3. 11. 2023 od 16:00 dalje mogoče priti še isti dan v približno štirih urah (razdalja ca. 500 km po cestah) z enim prestopom s kar šestimi možnimi kombinacijami vlakov.

Pa poglejmo še relacijo Novo mesto – Nova Gorica (razdalja po cesti 172 km) za iste parametre. V petek, 3. 11. 2023, po 16:00 glede na iskalnik SŽ iz Novega mesta v Novo Gorico sploh ni mogoče več priti! Iz Novega mesta v Ljubljano sicer po 16:00 peljeta še 2 (dva) vlaka, a noben v prestolnico ne prispe pred 18:53, ko iz Ljubljane krene zadnji vlak za Novo Gorico. In še podatek o potovalnem času (če omilimo kriterij in v račun vzamemo vlak, ki krene iz NM v LJ dve minuti pred 16:00 in zato uspemo ujeti vlak LJ-GO ob 18:53) - skromnih pet ur in šestinštirideset minut (razdalja ca. 170 km po cestah) z dvema prestopoma.

Primerjava povezljivosti Vicenze z Rimom in Novega mesta z Novo Gorico, ki jo je v zagovor naših železnic v intervjuju uporabil g. Mes, je milo rečeno zavajajoča. 

Upor prekletih

Bila je to sijajna analiza Marcela Štefančiča o odnosu med koloni in koloniziranci (Mladina z dne 27. okt.) Ob branju tega članka so se mi sprožile asociacije na doživljanje italijanske okupacije dela slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno, ki sem jo zaradi svoje starosti (skoraj 90 let) pač doživel v polni otroški zavesti. Italijani so se po dveh letih in skoraj pol umaknili, pri čemer jih je naša partizanska vojska mirno spustila domov. Po vseh njihovih zločinih: Streljanju talcev v gramozni jami, požigu premnogih vasi na Dolenjskem in Notranjskem in izgonih domačinov iz teh vasi v koncentracijska taborišča po Italiji, zlasti na otok Rab, kjer so umirali, med njimi mnogi otroci, od izčrpanosti in lakote.

Kaj pa pred tem? Vse je znano: Italijanske oblasti so najprej z Gentilejevo reformo iz leta 1923 odpravili slovenščino v šolah na zasedenem slovenskem ozemlju (pridobljenem po prvi svetovni vojni), po zakonu iz leta 1927 pa odpravili vse slovenske ustanove in pačili slovenska osebna imena in priimke z izmišljenimi italijanskimi oblikami. In potem so vkorakali v Slovenijo 11. aprila 1941. Zavladali so prebivalstvu, ki so ga obravnavali, kot sem nekje prebral, le malo bolje kot prebivalce okupirane Etiopije. Štefančič navaja tudi tale citat iz knjige Upor prekletih  avtorja Frantza Fanona: »Nasilje, ki je vodilo urejanje kolonialnega sveta, ki je neutrudno udarjalo kontakt rušenju domačinskih družbenih oblik, ki je neprizanesljivo uničevalo sisteme gospodarskih odnosov, načine življenja, oblačenja, to nasilje bo zahteval in si ga prilastil koloniziranec« (v našem primeru Slovenec) »tisti trenutek, ko se bo kolonizirana množica« (Slovenci) »odločila, da vzame potek zgodovine v svoje roke ...« Da, tako je bilo tudi s Slovenci. Uprli so se - kaj hujšega za okupatorja, ki je prinašal »dvatisočletno rimsko kulturo« kulturno in tudi sicer manjvrednim tukajšnjim prebivalcem. Slovenci so postali krivci, ker se niso prilagodili okupatorju. Ta se jim je maščeval kot opisano zgoraj. Potem pa so tudi po mnogih ekonomskih težavah doma in vojaških izgubah zunaj Italije italijanski politični vrhovi zamenjali dotedanjo vojno usmeritev, stopili na stran zaveznikov, napovedali celo vojno Nemčiji - skratka, videli so, da izgubljajo vojno in so se prilepili drugi strani.

V očeh Slovencev petindvajsetletni fašizem seveda ni bil pozabljen. Prišlo je do maščevanj, ki pa niso bila nič v primerjavi s tem, kar so italijanski fašisti naredili Slovencem. Najbolj znane so fojbe pri Bazovici, pri tem pa niti ni čisto znano, kaj vse je v njih. In zdaj bistveno: Najvišji italijanski krogi stalno prikrito vzdržujejo pojem fojb kot nekaj, kar so storili genocidni Slovenci Italijanom samo zato, ker so bili Italijani! Torej delajo iz žrtev zločince! V tem smislu tudi vzgajajo mlade rodove - ki ne bodo dolgo mladi in ko bo prilika, bodo izkoristili svojo vzgojenost v kako aktivnost proti (genocidnim) Slovencem, če ne oni, pa njihovi potomci. Fantaziram? Bojim se, da ne.

Bom pa fantaziral zdajle: Vzemimo, da so Slovenci okupirali italijansko Furlanijo, tam požigali vasi, streljali talce in odganjali domačine v koncentracijska taborišča. Pred tem bi jim ukinili pouk v materinem jeziku in poslovenili imena in priimke. Kakšen cirkus bi šele iz tega delali Italijani!

Mi pa skoraj nič. Tako rekoč smo skoraj tiho ob vseh preteklih zares hudih krivicah, ki poleg vsega še sankcionirane niso bile. Italijani za svoje zločine niso odgovarjali! Vsekakor bi se Slovenci morali ozavestiti in se v odnosih do Italije precej bolj glasno kot se zdaj, spominjati krivic, ki so nam jih prizadejali, s čimer bi tudi fojbe bile videti drugačne v naših in tujih očeh. 

Res, predsednica?

Če bi šlo v tej izmenjavi mnenj samo za »nadmudrivanje« med Svetlano Slapšak in menoj, bi ga bilo že dovolj in preveč. Toda zadnjič sem ne le njej, ampak tudi njenim somišljenikom (ki jih je med bralci Mladine, domnevam, mnogo več kot mojih), zastavil za to polemiko bistveno vprašanje, na katero pa je »odgovorila« le z očitnim izmikanjem bistvu vprašanja: ali etična vrednota »svoboda misliti drugače« zanjo (»in žal še za mnoge druge«, tako sem takrat napisal) zdaj ni več vrednota?

Takole se je skušala izmakniti bistvu vprašanja: »Ne odrekam svobode izražanja manj pametnim, želim le živeti v družbi, v kateri svoboda izražanja (oziroma javnost, ki je navajena na svobodo izražanja) izloča manj pametne, ki so to svobodo pred tem grobo izrabljali in pervertirali pa celo ogrožali sodržavljane s tem, ko so prostaštvo, laž, zmerjanja in diskvalifikacijo razglasili za svobodo izražanja. V takšni družbi se manj pametni (čisti eufemizem!) ne izločajo z zakonskimi sankcijami, ampak s pomočjo reakcij javnosti …« Koliko besed, da bi se z njimi zameglil jasen odgovor na jasno vprašanje! Toda neuspešno, ker je tudi iz te množice besed njen odgovor vendarle razviden: iz svobode izražanja je treba izločiti (poudarjam, izločiti!) tiste »manj pametne«, ki so kdaj prej lagali in zmerjali druge – in to izločiti ne le v primeru, če to zdaj spet ponavljajo, in to ne izločiti po zakonsko predvideni poti, ampak »s pomočjo reakcij javnosti«. Skratka: manj pametne od nas (drugače misleče) je treba izločiti – če ne gre po zakoniti poti, pa »po naše«!?

To je seveda le ponovitev iste »demokratične« misli kot prejšnjikrat, takrat z besedami, da je svobodi izražanja zdaj treba spremeniti pomen tako, da ne bo zajemala tudi »svobode izražanja neumnosti … nazadnjaštva in drugih smeti, ki se danes skrivajo za svobodo izražanja«! Ponavljam vprašanje (zlasti Svetlaninim somišljenikom): boste kar vztrajali pri mnenju, da izražanje »neumnih in nazadnjaških« idej v demokratični družbi ni dopustno, ampak da ga je treba »izločiti«?

Tudi jaz bi, enako kot Svetlana, seveda raje živel v družbi, kjer idej, ki bi bile mojim globoko nasprotne, sploh ne bi bilo – toda človeška družba nikjer na svetu pač ni taka, ker so povsod tudi ljudje, ki o marsičem mislijo drugače kot mi. In v demokratični družbi imajo danes ustavno in z mednarodnimi konvencijami zagotovljeno pravico, da svoje ideje izražajo enako kot vsi drugi, v okviru za vse enakih ustavnih in zakonskih omejitev. Če bodo kdaj zato kakšne, za nas »pametne« nesprejemljive in nazadnjaške ideje dobile v družbi večinsko podporo, se bomo pač morali mi zamisliti nad svojo sposobnostjo propagiranja boljših idej – a da bi to kjerkoli v Evropi lahko pripeljalo do ukinitve sedanje dovoljenosti abortusa, pa se ni kaj dosti bati. Tudi v ZDA je ta poskus konservativne večine v Vrhovnem sodišču (z lansko ukinitvijo dotlej »federalno« priznane ustavne pravice do abortusa) v mnogih zveznih državah že dosegel ravno nasproten učinek, v enako smer gredo rezultati zadnjih volitev na Poljskem … Povsod drugod pa bi protiustavno oviranje nasprotnikov splava, da izražajo svoje mnenje, simpatije neopredeljenega dela javnosti do njih lahko kvečjemu povečalo, ne zmanjšalo. Toda, ne glede na to – »svoboda misliti drugače« ostaja zelo pomembna vrednota sodobne demokratične družbe. Za vas morda ne?

Pobuda za ustanovitev mednarodnega sodišča za vojne zločine and otroki

Konec prejšnjega stoletja je kazalo, da bo 21. stoletje zaživelo kot stoletje humanosti. Danes, po dveh desetletjih nam grozi, da bo naše stoletje postalo stoletje najhujšega barbarstva doslej, predvsem v odnosu do otrok.

UNESCO je leto 2000 razglasil za Mednarodno leto kulture in miru. OZN je leto 2001 razglasila za Leto dialoga med civilizacijami. Na podlagi tega je Generalna skupščina Združenih narodov 9. novembra 2001 sprejela Resolucijo o dialogu med civilizacijami. Ta je temeljila na projektu elementarne globalne etike, v jedru katere je zlato pravilo etičnosti: “Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.” Toda že na začetku prvega desetletja našega tisočletja naprej, od napada na Združene države Amerike 11. 9. 2001 in njihove reakcije nanj se svetovnemu etosu in svetovnemu miru nismo približali, marveč smo se začeli oddaljevati od njiju.

S terorističnim napadom Hamasa na Izrael in z izraelsko reakcijo nanj smo se znašli sredi humanitarne katastrofe in na robu tretje svetovne vojne. Izraelsko bombardiranje Gaze in njenega civilnega prebivalstva z otroki vred, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom in pravom človekovih pravic, nas sooča z breznom človeštva in človečnosti.

Spoštovani generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres, čestitamo Vam za Vaš pogumni humanitarni nastop na mejnem prehodu Rafa in pozdravljamo Vaše vsega spoštovanja vredno zagovarjanje brezpogojnega spoštovanja človekovih pravic in mednarodnega prava tako v Varnostnem svetu kot v Generalni skupščini Združenih narodov. Ne more biti izjem. Zlasti pri vojnih zločinih nad otroki ne. Zato Vas prosimo, da podprete našo pobudo za ustanovitev posebnega sodišča za vojne zločine nad otroki. Bodisi v okviru posebne skupine sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu bodisi ob njem.

Zadnja leta je do raketiranja, bombardiranja in topniškega obstreljevanja mest, njihovega civilnega prebivalstva, med njim tudi otrok, prihajalo vse pogosteje: v Iraku, Siriji, Čečeniji, Ukrajini, zdaj v Izraelu oz. Gazi. Ne glede na to, v imenu česa in kdo je bil akter totalnega uničevanja mest ter ubijanja otrok v njih, mora za zločine nad otroki odgovarjati. V skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948), z Ženevsko konvencijo za zaščito civilnih oseb (1949), z Deklaracijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (1959) in s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (1989). Pa tudi v skladu z Rimskim statutom (2002) Madnarodnega kazenskega sodišča.

Po palestinskih podatkih je med načrtnim uničevanjem Gaze izraelska vojska v treh tednih ubila čez 3000 otrok. Zato od že obstoječega Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu terjamo, naj na enak način, kot je zaradi deportacije, nezakonite preselitve ukrajinskih otrok v Rusijo obsodilo predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina, po preverbi podatkov zaradi ubijanja otrok obsodi tudi izraelskega premiera Benjamina Natanjahuja. Ob hkratnem ukazu o aretaciji.

Zaradi večje varnosti otrok Slovenska akademija znanosti in umetnoti organizira 7. decembra 2023, ob 75. letnici razglasitve Splošne deklaracije o človekovih pravicah simpozij O otrocih kot žrtvah kaznivih dejanj. Veseli bi bili, če bi se ga lahko udeležili. Zato Vas vabimo na obisk Republike Slovenije, letos izvoljene za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov.

Komisija za človekove pravice pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti: akad. prof. dr. Tine Hribar (predsednik), izredna članica prof. dr. Renata Salecl (podpredsednica), akad. prof. dr. Alenka Šelih (častna članica), akad. prof. dr. Josip Globevnik, akad. Milan Dekleva, akad. prof. dr. Jože Krašovec, akad. prof. dr. Ivan Kreft, akad. prof. dr. Blaž Zorman.

Odprto pismo županu občine Nazarje!

Bilo je še v naši nekdanji skupni domovini, ko je moja pokojna mama podedovala parcelo, ki danes nosi številko 1005/49 KO 936 Prihova. Ker je želela, da se vrnem domov iz Škofje Loke in Ljubljane, kjer sem služil svoj kruh, mi je to parcelo podarila. Povem naj, da je bila ta parcela last starega ata Ivana, ki jo je dobil v letu 1929, ko je jugoslovanski kralj Aleksander izvedel agrarno reformo tako, da je vzel zemljo samostanom in farovžem. Po mojem mnenju je imel mnogo več pameti, kot »osamosvojitvena vlada«, ki je RKC »vrnila« tudi zemljišča in gozdove, ki niso nikoli bili njihova last. Ne zamerim jim, kajti verjetno so bili prepričani, da bodo zato prispeli v nebesa. Preliminarno sem opravil preizkus zazidljivosti in hitro ugotovil, da ima v okolici svoja domovanja veliko tedanjih veljakov, ki so preprečevali, da bi tam lahko kdo postavil svoj bodoči dom. Tudi poskus spremembe namembnosti parcel v »demokraciji« je propadel. Prišli so novi veljaki in novi interesi in zopet nisem uspel biti »spet Nazarčan«! Kar nekaj nas je bilo, ki smo želeli tam graditi, sam vem najmanj za štiri ali pet. Že po naših prizadevanjih pa so na parcelah » za Kloštrom«, kot smo rekli nekoč, dobile status zazidljivosti in bile pozidane druge parcele, ki so bile integralni del kmetij v bližini. ( n.pr. 958/7, 955/6, 985/3 in/2, 1005/5, 998/1 in /2, 999/4 vse v KO 936 Prihova, da ne naštevam vseh). Naše ne, pač nimamo pravih imen in priimkov.

In nato poplave. Leta 1990, 2012, še kakšna vmes in nato letošnja 4. avgusta. O sami poplavi sem veliko napisal v časopisih in povedal na TV Slovenija in ne bom ponavljal. Povem naj samo, da sem bil globoko razočaran nad vašimi »prizadevanji« za občane. Če se ne bi oglašali nekateri drugi, javnost sploh ne bi vedela, da obstajajo neke Nazarje, da je to občina in da so bili nekateri njeni občani hudo prizadeti v ujmi, župan pa jih niti obiskal ni. Bil pa je opažen, kasneje, kako sredi rondoja usmerja javnega delavca, kje naj posadi kakšen grm ali rožico.

Naj vas torej javno vprašam; kako boste poskrbeli za nadomestna zemljišča tistim, ki jih je oblast, bivša in sedanja, zapeljala, s tem, da je komunalno uredila zemljišča na poplavnem območju in tako ogrozila njihova življenja in premoženje? Veliko poznam takih, ki si to želijo. Ali veste, da je »za Kloštrom« dovolj prostora za vseh približno 30 nesrečnikov (ocena občanov), ki bi mogoče želeli zapustiti ogrožena območja. Ali boste po hitrem postopku spremenili v zazidalno zemljišče parcele, ki so tam, kjer se skoraj nihče ne ukvarja s kmetovanjem, mogoče kakšen »polkmet«, parcele so varne pred poplavami in plazovi? Bo občina preselila prebivalce iz obrtne cone na varno, ali pa bo potrebna nova povodenj in nove žrtve, življenjske in materialne?

Parcela 1005/49 KO 936 Prihova ni več v moji lasti.

Gospod župan, če se boste angažirali za to stvar tako, kot ste se za zaščito nekaterih direktorjev javnih ustanov v bližnji preteklosti, vam bo mogoče uspelo!