Mladina 12/2008

"Hitre spremembe v prostoru so vedno problematične"

Zadnja leta je slovenska arhitektura deležna tolikšne pozornosti in je tudi v mednarodnem prostoru prejela toliko priznanj, da bi bilo nespoštljivo, če je ne bi cenili. Med mlajšimi kolegi naj omenim dela tandema Bevk-Perović, Maruše Zorec, Krušec arhitektov ... Bližja mi je arhitektura, v kateri je čutiti kontinuiteto ljubljanske šole. Če imata alfa romeo in fiat navkljub globalizaciji še vedno nekaj italijanskega značaja, VW in audi pa nemškega, je nekako samoumevno, da tudi pri arhitekturi, ki stoji v prostoru, cenimo pripadnost okolju. Ne gre za nacionalni izraz arhitekture. Verjamem pa, da se arhitektura mora odzivati na posebnosti prostora. Drugače na Gorenjskem kot na Krasu. Identiteta arhitekture, ki temelji na spoštljivem odnosu do prostora, je ena glavnih odlik ljubljanske šole za arhitekturo že od Plečnika. Arhitektura, ki je egocentrična, ki skuša pritegniti pozornost le z vsiljivo zunanjostjo, mi je tuja. Učinek spektakla je morda primeren za enkratne dogodke, arhitektura in mesto pa sta zavezana trajnosti.