Mladina 12/2014

Tone Partljič

Seveda. Nisem pa začuden nad podpisniki zahteve. Udeležil sem se dveh protestov. Obakrat me na vstajo ni nihče povabil, res pa so me novinarji po vsakem protestu prosili za izjavo. Zato je bilo morda videti, da sem pomemben akter. Na drugo vstajo sem šel zato, ker se mi je pri prvi zamerilo, da so kar vse protestnike razglasili za huligane. Enkrat sem nagovoril množico, ker so me za to prosili. Rekel sem, da nismo drhal, in pozval, naj tisti, ki so prišli, da bi kaj »naštimali«, odidejo in ne uničijo vstaje. Proti Janši nisem pozival, kar mi še očita anonimka, saj mi je on eden manj ljubih politikov in ga zato nimam pogosto na ustih. Facebooka ne uporabljam. Sodeloval pa sem v skupini Skupaj za Maribor, v kateri so se prvič angažirali univerzitetni profesorji, da bi poiskali primernega kandidata za župana. In zdaj me bo Pukšič, ki je bil zaradi izjave, da poslanec ni dvignil roke za lulat, predmet posmeha cele države, zasliševal? Na neki način sem užaljen.

Michael Roberts

Michael Roberts je psevdonim Roberta McKeeja, 67-letnega britanskega ekonomista, ki je zaslovel s spletnim dnevnikom, v katerem pravilno napoveduje vse ključne makroekonomske premike. Že dobrih trideset let je svetovalec v Cityju, finančnem središču Londona, je pa tudi soavtor programskega besedila Britanskega kongresa sindikatov o socializaciji bančništva, v katerem zagovarja javno lastništvo in javni nadzor nad bankami. Na povabilo Inštituta za delavske študije je prejšnji teden predaval v Ljubljani.

James Henry

James Henry, danes glavni ekonomist Mreže za pravične davke (Tax Justice Network), vodilne nevladne organizacije, ki se bori proti davčnim oazam. Dolga leta je bil glavni ekonomist v svetovalnem podjetju McKinsey, lahko pa se pohvali tudi s pomočjo številnim državam pri preiskovanju pranja denarja. Je pisec številnih del, njegova najbolj znana knjiga je Krvavi bankirji, zgodbe iz globalnega podzemlja (Blood Bankers). Z njim smo se pogovarjali, ko se je udeležil posveta Kako vrniti denar, ki ga je pripravil državni svet.

Igor Pison

O režiji dramatizacije romana Angel pozabe, o zagatah slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, o stiskah mladih ter o razmerah v Sloveniji, ki potrebuje intelektualce, ki bi začeli udrihati po elita.
Režiser Igor Pison (1982) je imel zadnje mesece zahtevno nalogo. V ljubljanski Drami so mu zaupali priredbo in režijo večkrat nagrajenega romana Angel pozabe, v katerem koroška Slovenka Maja Haderlap opisuje boj partizanov na avstrijskem Koroškem proti nacizmu in proces prisilne asimilacije. Pison je nalogo opravil izvrstno, saj mu je, kot smo videli na premieri v petek, uspelo v dobrih dveh urah popeljati gledalca skozi poetični svet Maje Haderlap in partizanskega boja koroških Slovencev ter pri občinstvu brez hollywoodske patetike zbuditi zanimiv odziv.